Komentar / Vlado Miheljak: Zdrava telesa SDS

Janez Janša se rad predstavi kot maturant klasične gimnazije v Stični. Gimnazija vsekakor da omiko, a ker kvari telo, so številni ignorirali njeno učenje. Tako tudi Janša ne v gimnaziji, pa tudi ne na (takrat še) režimskem študiju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ni izvedel, da se v izvirnem zapisu starorimski pesnik Juvenal pravzaprav norčuje iz predpostavke o zdravem telesu kot prvem pogoju zdravega duha in vzklikne: Molimo, da bi bilo v zdravih telesih vsaj malo zdravega duha! Torej, zapisano je v optativu (želelnem naklonu), ne pa v indikativu (povedni naklon potrjevanja opisane realnosti). No, Janša ni edini, ki replicira ponesrečeno interpretacijo satirikove krilatice. Hitler se je v Mein Kampfu in tudi v več drugih govorih in pogovorih pritoževal nad imperativom meščanske sekuritete, ki je glorificirala in fetišizirala vednost. Zato je videl prednacistično šolsko in splošno izobraževanje ljudstva, ki ni bilo podrejeno urjenju teles kot prvemu pogoju usvajanja vednosti, kot škodljivo. Njegov sopotnik Robert Ley je v tistem času zapisal, da je »vednost brez karakterja naravnost škodljiva za ljudstvo«. Nacistični pedagog Karl Seibold pa, da je »pomembnejše kot razum srce, pomembnejša kot vednost pa vera«. Pač zato, da bi dosegel pri sledilcih duh žrtvovanja in brezprizivno pripadnost. Zato telesna vadba ni zgolj in predvsem v funkciji pridobivanja in preizkušanja veščin in spretnosti, ampak v funkciji ostrenja karakterja. A po drugi strani je »bolno telo« nosilec izrojenega duha. Kar posledično proizvede tudi izrojeno umetnost. Tako imenovano Entartete Kunst. Tudi z zgodovinskim kontekstom in razumevanjem tega pojma ima Janša hude težave. A to ne zmoti njegovih sledilcev in članov stranke, ker njihova zdrava telesa povozijo njihov zmerno zdravi duh.