Film / Kriminalizacija tovarištva

za +

Cesta besa. Motoristi (Bikeriders, 2024, Jeff Nichols).

Motoristi, ki jih je posnel veliki Jeff Nichols, avtor filmov Nasilne zgodbe, Zaklonišče, Mud, Loving in Midnight Special, je film o rojstvu nove subkulture. Ko Johnny (Tom Hardy), čikaški tovornjakar (poročen, dve hčerki), sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na televiziji vidi Divjaka (1953), kultni film o motoristični tolpi, ki jo pilotira Marlon Brando, alias Johnny, je tako navdušen, da tudi sam ustanovi motoristični klub. Jasno, v hipu postane vodja, atraktiven, avtoritativen in karizmatičen kot Marlon Brando (s pridihom pobesnelega Maxa Rockatanskyja), magnet za lokalne upornike brez razloga, izobčence, odpadnike in vagabunde, ki ne sodijo nikamor, razen v motoristični klub, ready made oblikovalec in ojačevalec moške identitete.

Klub jim da priložnost, da svojo frustrirano, staromodno moškost podredijo ritualom skupnosti in da obenem izživljajo svojo individualnost, svojo posebnost, svojo ekscentričnost, svoje tatuje, svoje »barve«, svoje poze, svoj narcizem, svoj mačizem, svoj koncept svobode. »Če mi boš hotel sleči to jakno, me boš moral ubiti,« sikne Benny (Austin Butler), Elvis kluba, ko dva moška v baru terjata, da sleče klubsko jakno. Benny, poročen s Kathy (Jodie Comer), insajdersko naratorko Motoristov, je pojem skuliranosti. »Vsi hočejo biti ti,« pravi Johnny. Klub je ring, v katerem so vsi ti »divjaki« – Johnny, Benny, Cal (Boyd Holbrook), Zipco (Michael Shannon), Wahoo (Beau Knapp), Corky (Karl Glusman) in Ščurek (Emory Cohen), ki žre ščurke (»Vse je v človekovi glavi«) – lahko tough, potemtakem ring, v katerem ti »podivjani biki« – ti »sinovi anarhije«, ta belski proletariat, jezen, nezaželen in gol v sedlu (»Ko umreš, ti je bolje kot tedaj, ko živiš«) – lahko divjajo. Brez čelad. Klub je utopija – alternativa konformistični, »normalni«, disciplinirani družbi. Toda vsaka utopija je distopija, ki čaka, da se zgodi. Ko se začnejo na klub lepiti vietnamski veterani, mali kriminalci, zjebanci, razpuščena, sneta, nestabilna mulacija in droge, ki zamenjajo »nedolžni« alkohol, se brutalizira – klub postane klub golih pesti. No – tolpa. Nasilje je odgovor na vsako vprašanje.

Motoristi – atraktivno avtodestruktivni, avtodestruktivno atraktivni – so simptom nasilja, ki družbo – njen status quo – drži skupaj, zato je tudi povsem logično, da se zlagoma oprimejo kriminala (»Kaj pa bar? Zažgi ga!«). To je njihov način vključitve v kapitalizem – in v kontrakulturno leto ’68. Imenujejo se Vandals. Vandali. Lahko bi se imenovali tudi Goodfellas. Dobri fantje. Kajti Motoristi – posneti po neorealistični fotomonografiji The Bikeriders, ki jo je leta 1968, v zlati dobi motorističnih tolp in revivala ameriške mitologije (motoristi kot kavboji ipd.), objavil Danny Lyon (igra ga Mike Faist) – podobno kot Scorsesejeva klasika izrišejo nastanek in razpad skupnosti, stilizirano kriminalizacijo tovarištva, transgresivni potencial družbenih gibanj, inspirativno spodletelost kolektivne emancipacije, brutalno toksičnost nostalgije, kinetičnost socialnega nihilizma. (kino + Kinodvor)

PvAxxdJYrV0