Lepo in prazno

Restavracija Cubo Golf
Smlednik 200
Tel.: 040 621 336
V trenutni golfistični sezoni je restavracija ob smledniških osemnajstih luknjah odprta vsak dan od 12. do 22. ure.

Ambient:
objekt je res lep – lesena bruna, velika okna, fletne vedute; so pa mizice malo premajhne za velike talarje, muzika pa šepetajoče lounge priredbe sredinskega rocka 

Napitki:
z vinom so bolj na pamet in od oka: vinska karta nam ni bila pokazana, na kozarce so nam ponudili Bjano rose, Hergov sauvignon in Dolfov merlot z zmernimi pribitki

Vegetacija:
minimalna izbira, omejena na kakšno solato ali pašto s paradajzom

Dostopnost:
veliko parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pluma patanegra

Ne tako fino:
file brancina s cvetačnim pirejem
radič s krompirjem brez radiča
limonina pita

Angleški rostbif je stal 13,9, tun s sezamom 14,9, ocvrte sardele in radič s krompirjem (oz. obratno) 9,9, vrat patanegre na žaru 29,7, brancinov file 19,5 in limonina pita 6,9 evra.

»Imajo pa res fina visokoresolucijska okna!« je vodja konzumske odprave za eno od miz smledniškega golf placa rahlo tehnicistično pokomentiral razgled, zapolnjen s sinjemodro modrino neba in številnimi odtenki zelene, ki so od živo zelene pristrižene golfistične počasi temneli proti vrhu Šmarne gore. V bukolični brunarici smo korektno konzumirali že pred dobrim desetletjem (21/2013), ko je bilo golfišče še pod komando ene od globalnih plačilnih kartic, gostišče ob njem pa je bilo v kavalskem upravljanju. Zdaj je oboje skupaj pod streho skupine Cubo (kamor sodi še hotel nasproti Drame, ne pa – in to je vendarle treba poudariti – restavracija na Šmartinski, ki je to ime sploh postavila na ljubljanski gostinski zemljevid in mu ustvarila renome, pa kakršenkoli ta že je) in vsaj na videz ni kakšnih velikih sprememb, razen ukinitve ovčjih kož na jedilniških stolih.

Prakticionerje škotske pastirske igre v Smledniku prehransko oskrbujejo na dva načina – v rangu od devet do 15 evrov ponujajo slab ducat bistrojskih prigrizkov, po naročilu pa pripravljajo tudi – vsaj nominalno in cenovno – resnejše jedi. Za časa našega obiska je bilo v zraku čutiti rahlo nervozo in vnaprejšnje opravičevanje zaradi večje skupine z roštiljado popedenanih gostov, čemur mogoče lahko pripišemo zmedo z radičem (naročili (in plačali) smo tistega s hruško in gorgonzolo, a dobili onega s krompirjem in slanino), nikakor pa ne katastrofi, ki so jo prinesli k mizi: drobno narezanih trakcev radiča je bilo za vzorec, krožnik je bil namreč poln zelo slane pražene slanine in kosov še napol surovega krompirja.

Čas, ki so ga pridobili s polovičnim kuhanjem krompirja, so očitno porabili za ekstenzivno – do grenkega, presušenega konca – cvrenje v debelo dunajsko panado oblečenih sardelnih filejev, a so bili vsaj z instagrama preplonkani v ocvrto kocko zloženi lističi krompirja čisto okej. Brancinov file, ki je obtičal na sredi poti med pečenostjo in kuhanostjo, ni imel te sreče, saj je šel na zadnjo pot z napol tekočim ter čisto brezveznim cvetačnim pirejem. Z zelenjavo so pri golfistih vobče slabi – edina sveža reč, ki smo jo zasledili, je bila berivkasto-motovilčno perje, ki so ga priložili k tanko narezanemu angleškemu rostbifu in k debelejšim rezinam v sezam odetega in na hitro opečenega tuna ter sicer odličnemu, sočnemu kosu na hitro opečenega kosa vratu (pluma) s Pirenejskega polotoka uvožene črnonoge svinjine.

Za finale so nas razočarali še s sladico, ki je bila malo limonina pita, malo crème brûlée, malo lava cake, v resnici pa nič od tega. No, vsaj upamo, da ni bilo mišljeno, da bo po razbijanju trdega testa izpod napol zabrenane skorje prilezla tekoča limonina krema? Če ja, potem je v Cubo Golfu še marsikaj bolj narobe, kot je videti. Izgleda pa, da se očitno bolj kot na resno kuharijo zanašajo na reden pritok golfajoče klientele.