TV komentar / Državnica
Predsednica republike je v govoru obudila čas Milana Kučana, Danila Türka in pokojnega Janeza Drnovška
Stanka Prodnik
MLADINA, št. 26, 28. 6. 2024

Prihod predsednice države Nataše Pirc Musar na proslavo ob dnevu državnosti
© Luka Dakskobler
Nagovori državnikov so v belem svetu tudi danes, torej leta 2024, še vedno pomemben dogodek, odmerjen in premišljen. Govori se namreč pripravljajo natančno, z razmislekom, pri pisanju pa po vsem omikanem svetu sodelujejo kabineti predsednikov in predsednikov vlad z najboljšimi razmišljevalci v državi. In tako so govori res nekaj posebnega, z modrimi in temeljnimi sporočili, tu pa tam kakšnim dovtipom ali šalo, ki razbremeni malo težje ozračje – a sporočila so vedno močna in premišljena. V Sloveniji smo se dobrih govorov državnikov kar malo odvadili, k temu pa je največ prispevalo desetletje praznih in zgolj nastopu namenjenih stavkov, ki jih je z mesta predsednika izrekal bivši predsednik Borut Pahor. A kdor se še spomni govorov Milana Kučana in Danila Türka, zlasti prvi je bil naravnost izjemen, ve, o čem govorimo. Pričakovanja so danes tako nizka ne le zaradi Pahorja, ampak tudi zaradi praznine, ki že od časa Janeza Drnovška seva iz govorov predsednikov vlade. Zadnji predsednik vlade ni izjema. Plitkost je postala zapoved.
Stanka Prodnik
MLADINA, št. 26, 28. 6. 2024

Prihod predsednice države Nataše Pirc Musar na proslavo ob dnevu državnosti
© Luka Dakskobler
Nagovori državnikov so v belem svetu tudi danes, torej leta 2024, še vedno pomemben dogodek, odmerjen in premišljen. Govori se namreč pripravljajo natančno, z razmislekom, pri pisanju pa po vsem omikanem svetu sodelujejo kabineti predsednikov in predsednikov vlad z najboljšimi razmišljevalci v državi. In tako so govori res nekaj posebnega, z modrimi in temeljnimi sporočili, tu pa tam kakšnim dovtipom ali šalo, ki razbremeni malo težje ozračje – a sporočila so vedno močna in premišljena. V Sloveniji smo se dobrih govorov državnikov kar malo odvadili, k temu pa je največ prispevalo desetletje praznih in zgolj nastopu namenjenih stavkov, ki jih je z mesta predsednika izrekal bivši predsednik Borut Pahor. A kdor se še spomni govorov Milana Kučana in Danila Türka, zlasti prvi je bil naravnost izjemen, ve, o čem govorimo. Pričakovanja so danes tako nizka ne le zaradi Pahorja, ampak tudi zaradi praznine, ki že od časa Janeza Drnovška seva iz govorov predsednikov vlade. Zadnji predsednik vlade ni izjema. Plitkost je postala zapoved.
Predsednica republike Nataša Pirc Musar ima sicer v svojih govorih že od začetka mandata malo več dimenzije, vidi se, da se ne otepa pomoči ne pri pisanju ne pri razmislekih – naj je sicer še tako hitrih besed, pri govorih se to ne vidi. Njen tokratni govor ob dnevu državnosti pa je bil vseeno korak naprej, velik korak, tako zelo očitno je bilo, da je govor nastal v nekem temeljnem razmišljanju, ki je uvidel tudi širše razsežnosti današnjega trenutka. Pri tem ne mislimo na njeno izpostavitev temnih oblakov, ki se zgrinjajo skozi skrajnosti v Evropi in tudi doma, ampak izjemno tankočuten razmislek o tem, zakaj se to dogaja, kaj tare skupnost – na tej besedi je bil govor tudi zgrajen –, ter tudi neverjetno dobro luščenje problema. Predsednica republike je zaznala ključno točko, razslojevanje družbe, rast revščine navkljub rasti blaginje, zaznala je, da rešitev ni v rezanju države, ampak v več države. Celo tako daleč je šla, presenetljivo zanjo, da je pokazala na davke, ki pač so dejansko država, kar je tudi velik ideološki obrat, ki si ga opazovalci dogajanja tako želimo v slovenski politiki, prišel pa je ravno od osebe, ki je doslej zagovarjala neka druga stališča. Beseda skupnost morda resda iz ust človeka moči zveni vseeno malce pokroviteljsko, a vseeno je njena izpostavitev potrebna – in predsednica republike je pri tem rahločutno in pazljivo skromno govorila, da je besedi dala moč, ki si jo zasluži.
Naj si na koncu izberemo stavek iz predsedničinega govora: »Vizija prihodnosti človeške družbe torej ni individualizem, manj za skupno dobro in več zase. Nasprotno. Vizija prihodnosti človeške družbe je vračanje k skupnosti in prizadevanje za njeno čim večjo moč. Skupnih problemov se enostavno ne moremo učinkovito lotevati drugače kot – skupaj.« Problem je, da tega ljudje ne samo ne čutijo, ampak jim je za te velike besede vseeno. Zakaj smo to napisali? Ker ni problem danes več vsebina, ampak jezik. Danes nagovarjajo skupnost ljudje, ki uporabljajo drug jezik. Jezika, ki ga je v tem stavku uporabila predsednica, pa skupnost ne mara več in ga ne sliši.