Film / Je z mano vse v redu?

zadržan +

Ko je Lucy srečala Jane.

Lucy (Dakota Johnson), dvaintridesetletni receptorki v losangeleškem velnesu, ni udobno niti v lastni coni udobja – s fantom, s katerim dejta, se rokuje, ne pa poljublja. In ko se ji ta skuša približati, jo kar odnese stran. Najprej misli, da je z njo kaj narobe, a nenadoma Jane (Sonoya Mizuno), svoji najboljši prijateljici (druga za drugo sta droga), ki se naj bi v nekaj mesecih službeno preselila v London, razkrije, da bi se raje kot z moškimi poljubljala z Brittany (Kiersey Clemons), maserko v velnesu. Jane je vesela, da se je Lucy končno spolno angažirala, obenem pa jo njen coming out malce potre: prepričana je bila namreč, da ve vse o njej. Jo je ves čas »varala«, ji ni zaupala, je v resnici ni tako dobro poznala, so vse tiste iskrice med njima letele za prazen nič, je lahko po tem coming outu med njima še naprej vse po starem – ali pa to spremeni ravnovesje sil? Lucy se – kljub zamudi (»Tako pozna sem!«) – čuti opolnomočeno, njen pogled ni več begav, njen šepet dobi volumen, a tudi sama nima nobenih iluzij o tem, da bi lahko po njenem coming outu vse ostalo po starem. Prijateljstvo je pač tematski park resentimenta.

Film Je z mano vse v redu?, ki tu in tam zadiši po milenijski verziji romantične komedije Ko je Harry srečal Sally (ali lahko najboljši prijateljici ne seksata in ostaneta najboljši prijateljici?) in ki je – s svojo tematizacijo poznega coming outa – resnična zgodba obeh režiserk, Stephanie Allynne in Tig Notaro, a tudi scenaristke Lauren Pomerantz in producentke Jessice Elbaum, je tako intimen, da je skoraj brez eksterierjev (kar je frustrirajoče, če pomislimo, da se dogaja v Los Angelesu), a ta spodvitost vase za svoje dobro preveč nesubtilno podleže naivnemu utrujanju s »sprejemanjem sebe« in »objemanjem svojega pravega jaza«. (Max)