Komentar / Bernard Nežmah: S hudičem ali brez

Ko je francoski zgodovinar Robert Muchembard l. 2000 objavil Zgodovino hudiča, je izpostavil, da se je v evropskem imaginariju razmahnil med 13. in 15. stoletjem, kar pa ni naključje: cerkvena in fevdalna oblast je z njim dobila absolutno zlo. Toda, ker se je pojavljal le na freskah, ga ni bilo mogoče locirati in se boriti proti njemu. Zakaj se je angažiral silni aparat zoper sovraga, ki ga ni bilo mogoče ugnati? Preprosto, hudičevo delo so iskali v posameznikih, ki so se upirali dogmam postave. Vsakdo je bil lahko zapeljan, naloga biričev, sodnikov, vladarjev in škofov je bila preveriti, v komu je našel svojega glasnika. In namesto hudiča so preganjali dvomljivce, heretike, ki so dvomili v nezmotljivost oblastnikov, številne misli in stavki so postali prepovedani, s pomočjo hudiča so torej vzpostavili družbo, ki je temeljila na strahu in absolutni podrejenosti.