O čem govorijo premožni?

V ljubljanskem Hotelu Slon so prejšnji torek podjetniki Igor Akrapovič (skupina Akrapovič), Jure Knez (Dewesoft) in Radko Luzar (L-Tek) predstavili Pobudo JEK 2 in z njo naznanili interes »gospodarstva«, da se aktivno vključi v »načrtovanje, nadzor in vlaganje« v gradnjo drugega bloka krške nuklearke. Podjetja bi pri investiciji v JEK 2 – ta je brez upoštevanja stroškov financiranja ocenjena na 9,3 do 15,3 milijarde evrov – prispevala 15 do 20 odstotkov. »To so ocene, vse bo seveda odvisno od pogojev vstopa,« je dejal Knez. Ob tem je kot zgled navedel finski model Mankala, s katerim podjetja sofinancirajo elektrarne in iz njih nato dobivajo elektriko po stroškovni ceni. Je ta finski model prenosljiv na JEK 2 in kako verodostojno se je pri njem sklicevati na nizko stroškovno ceno, ki jo dosega obstoječa krška nuklearka?

»Gospod Knez ni navedel, kdo bi bili preostali investitorji, ki bi pokrili 80 do 85 odstotkov vrednosti investicije v JEK 2 in pod kakšnimi pogoji. Če bi se za preostanek vrednosti investicije najelo dolgoročno posojilo – kako bi se delili stroški financiranja? Ne predstavljam si, da bi ti zasebni investitorji imeli pravico do stroškovne cene brez upoštevanja stroškov financiranja,« komentira idejo podjetnikov direktor družbe Eles Aleksander Mervar. Slovenska zakonodaja trenutno omenjenega modela ne omogoča, kar seveda ni ključen problem.

Opazna razlika med pobudo slovenskih podjetnikov (v njej JEK 2 imenujejo skupnostna elektrarna) in finskim »modelom stroškovne cene«, imenovanim tudi Mankala, je že delež financiranja, ki določa tudi realno moč vpliva na projekt: pri nas bi podjetniki krili od 15 do 20 odstotkov investicije v JEK 2 (in Akrapovič je že povedal, da bi država podjetjem za to vlaganje lahko dala kakšne olajšave), na Finskem pa so podjetja glavni vlagatelji in nato tudi odjemalci elektrike. Lastnik in upravljavec najnovejše finske nuklearke OL3 (Olkiluoto 3), ki je začela redno proizvodnjo aprila lani, je podjetje TVO, ki je v lasti finskih industrijskih in energetskih podjetij, med lastniki katerih je tudi 131 občin. TVO se sam predstavlja kot »šolski primer podjetja Mankala«, torej podjetja, ki ga ustanovi skupina podjetij z namenom, da bodo prek njega krili stroške gradnje in obratovanja elektrarne, nato pa iz elektrarne, po ključu vložkov, prejemali elektriko po lastni (stroškovni) ceni. Ker podjetja v tak podjem večinoma vlagajo svoj kapital, investicija ni obremenjena s stroški financiranja, ki so sicer odločujoči strošek energetskih projektov. Podjetja investitorji kljub vsemu nosijo nekatera tveganja, zlasti podražitve investicije, zamude začetka proizvodnje in tudi cene: »Treba je vedeti, da imamo delničarji ne le pravico, temveč obveznost, da proizvedeno elektriko kupijo po stroškovni ceni. Če so proizvodni stroški višji od tržne cene, naredijo izgubo,« navajajo pri TVO. Ob tem omenimo, da je OL3 maja lani, že prvi mesec delovanja, močno zmanjšala proizvodnjo zaradi negativnih tržnih cen elektrike, ki so nastale ob spomladanski otoplitvi in veliki produkciji hidroelektrarn; tak ukrep pa so poznavalci opisali kot veliko redkost pri nuklearkah.

Kako je mogoče, da akterji, ki se vključujejo v razpravo o novi jedrski elektrarni, vedno znova uporabljajo nerealne izračune?

Pri aktualni finski nuklearki OL3 je sicer bistvena še ena specifika, pomembna zlasti pri navajanju stroškovne cene za investitorje. »Nuklearka OL3 je bila zgrajena ’na ključ’, kar pomeni, da se je cena za investitorje dogovorila vnaprej in je bila fiksna, ogromne podražitve, do katerih je prišlo, pa je kril glavni izvajalec Areva,« opozarja Miha Jensterle iz berlinskega svetovalno-raziskovalnega podjetja Adelphi, ki se ukvarja z energijo, podnebjem in razvojem. Gradnja OL3 se je začela leta 2005, obratovati je namesto leta 2010 začela leta 2023, torej po 18 letih zapletov, cena pa je od dogovorjenih treh milijard evrov na koncu dosegla 11 milijard evrov. Gradnja dragih nukleark »na ključ«, torej po fiksni ceni, je ogromno tveganje za izvajalce, med trojico, ki bi gradila JEK 2 (ameriški Westinghouse, francoski EDF in korejski KHNP), pa naj bi jo po neuradnih informacijah ponudili le Korejci.

Kako verodostojno pa je pri napovedih bodoče stroškovne cene elektrike iz JEK 2, ki bo po optimističnih scenarijih zgrajena čez 20 let, sklicevanje na lansko stroškovno ceno delujoče krške nuklearke (NEK), torej na 44 evrov na megavatno uro?

Že na predstavitvi Pobude JEK 2 minuli torek je Jure Knez, ki ima uspešno tehnološko podjetje Dewesoft, izjavil, da bi lahko bila cena ob učinkoviti naložbi »med 45 in 50 evrov za megavatno uro, s čimer bi gospodarstvo lahko preživelo vrsto let«. Lansko stroškovno ceno elektrike iz obstoječe nuklearke (44 evrov na megavatno uro) pa je navedel tudi novinar Dela v intervjuju s Knezom v zadnji Sobotni prilogi in z njo utemeljil privlačnost vlaganj podjetij v JEK 2. »To ni samo posel, to je obstoj,« je novinarju pritrdil Knez.

»Mešati stroškovno ceno NEK, ki je jedrska elektrarna s polno amortizacijo in odplačanimi vsemi posojili, s pričakovano stroškovno ceno JEK 2, ki je jedrska novogradnja, je nestrokovno in zavajajoče,« opozarja Mervar. In dodaja podoben primer: »Tudi kolegi iz GEN navajajo stroškovno ceno 46 evrov na megavatno uro, pri čemer po lastnih navedbah ne upoštevajo stroškov financiranja JEK 2. Dejansko pa uporabljajo metodo ’stalnih cen’ za leto 2024, pri kateri niso upoštevani niti učinki bodoče inflacije, donos ...«

In kaj za JEK 2 kaže Mervarjev izračun? Začne se s stroškovno ceno 58,01 evra na megavatno uro, če ne upošteva stroškov financiranja, drsenja cen v času gradnje in ne stroškov, povezanih z zagotavljanjem sistemske rezerve (investicija v 510 megavatov plinskih enot in dodaten zakup). V Elesu namreč zagovarjajo stališče, naj investitorji v tako velike enote nosijo tudi breme zakupa rezerve, namesto da ta pade na Eles in posredno prek omrežnin na slovenske končne porabnike. Če se ta strošek upošteva v strošku investicije JEK 2, se stroškovna cena megavatne ure zviša na 62,11 evra. Če se vključijo stroški financiranja in upošteva, da bi se 80 odstotkov investicije v JEK 2 financiralo z dolžniškimi viri po obrestni meri 12-mesečni EURIBOR (na dan izračuna to pomeni 2,918 odstotka), se stroškovna cena megavatne ure zviša na 83,20 evrov v prvih 20 letih, ko se dolg odplačuje, oziroma na 71,56 evra, če upoštevamo povprečje v 60-letnem delovanju. Če pa se upošteva, da bi podjetja, ki bi prispevala 20 odstotkov denarja za JEK 2, ohranila fiksno ceno pri 62,11 evra na megavatno uro – kar je nemara ideja nekaterih –, pa bi za investitorje preostalih 80 odstotkov stroškovna cena megavatne ure prvih 20 let znašala 88,48 evra. Če se v izračun vključita še inflacija in pričakovani letni donos, stroškovna cena v prvih 20 letih preseže 150 evrov na megavatno uro, v povprečju za 60 let obratovanja pa se približa 140 evrom na megavatno uro.

A negotovi niso le izračuni, ki zelo variirajo od spremenljivk; že cena JEK 2 brez financiranja ima razpon v vrednosti šest milijard evrov. Veliko vprašanje namreč tudi je, s čim rezultate, zlasti stroškovno ceno, primerjati. »Nikakor ne smemo zanemariti dejstva, da se ocenjuje investicija, ki naj bi začela obratovati čez približno 20 let. Nemogoče je napovedati prihodnje veleprodajne cene električne energije v tako dolgem časovnem razponu,« opozarja Mervar. Navaja tudi, da je bila ta ponedeljek na madžarski borzi Hudex za leto 2027 cena 81,15 evra na megavatno uro, na nemški borzi EEX je cena za Avstrijo 78,35 evra in za Nemčijo 76,10 evra. »Vse te cene so nižje kot izračunana stroškovna cena 88,48 evra, ki za prvih 20 let upošteva financiranje 80 odstotkov investicije z 12-mesečnim Euriborjem,« pravi.

Referendum, kjer se bodo prebivalci Slovenije odločali o podpori trenutno zelo neoprijemljivemu projektu jedrske elektrarne, naj bi bil 24. novembra.