Komentar / Vlado Miheljak: Vojne in poboti klavniških titanov

»Ole, ole, ole, naj IDF (izraelska vojska, op. a.) zmaga. J**eš Arabce, ole, ole, ole. Zakaj ni šole v Gazi? Ker ni več otrok!«

»Gorje! Še pekel nam zdaj zapira vrata.«

Podobe navijaškega divjanja v Amsterdamu ob tekmi med Ajaxom in Maccabijem niso v veselje pristnim ljubiteljem športa. A tako je povsod. Pač, del navijaške folklore. V Angliji gostujoče navijače organizirano pripeljejo in jih iz avtobusov skozi koridor iz jeklene mreže kot zveri v cirkuško manežo spustijo v odrejen in ograjen del stadiona, da se ne bi srečali in pobili z domačimi navijači. Sedmega novembra so prišli iz Tel Aviva v Amsterdam navijači Maccabija, ki so imeli svoj ritual, svoje cilje in motive. Nemudoma so, kot se to za nogometno huliganstvo spodobi, stkali tesno konfliktno partnerstvo z domačimi navijači. Lovili so se okrog stadiona in po mestu, si izmenjevali sovražna gesla, udarce in brce. Pet jih je po navedbi policije poiskalo zdravniško pomoč. Morda je počilo kakšno rebro, bil izbit kakšen zob. A zgodilo se ni nič, kar ne bi sicer spadalo k scenografiji vsakršne pomembnejše nogometne tekme. Kakorkoli je to grozno, primitivno in nerešljivo, so vse vsebine (tudi nacionalizem, rasizem, nasilje) zgolj instrumentalizirane za spektakelsko funkcijo. V primerjavi z vzdušjem na nogometnih ali košarkarskih derbijih med beograjskima mestnima rivaloma Crveno zvezdo in Partizanom ali med atenskim Panathinaikosom in pirejskim Olympiakosom je bilo dogajanje v Amsterdamu nadvse komorno. Denimo, leta 2013 je v Atenah na finalu košarkarskega pokala med obveznim spopadom navijačev zadel navijaški nož tudi Panathinaikosovega košarkarja Michaela Bramosa! Ko so prejšnji četrtek navijači, eni oboroženi z antisemitskimi, drugi s sionističnimi gesli, razgrajali po Amsterdamu, je stran od interesa in očesa javnosti potekal 398. dan vojne v Gazi. In paradoksalno je bilo prav na ta dan objavljeno poročilo urada Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR), po katerem je med smrtnimi žrtvami od začetka izraelskih vojaških operacij (13. oktobra lani) do danes na območju Gaze skoraj 70 odstotkov (!) žensk in otrok, pa se nihče ni posebej razburjal zaradi te nenovice. Vojna pač. Izraelska pravica do samoobrambe. So pa širom po Evropi in svetu izrazili soglasno ogorčenje in solidarnost z izraelskim režimom, ki je provokativne navijače poskušal najprej reševati in evakuirati kar z vojaško letalsko misijo (!?). Očitno licemerje in dvojna morala, ki nepopravljivo načenja združeno Evropo.