Film / Izolacija

zadržan

Kmetija.

Če v filmu nekoga pustijo v kaki zapuščeni stavbi, da bi jo nadzoroval, potem vemo, da se bodo slej ko prej začele dogajati čudne reči, da se mu bodo začeli prikazovati strašljivi, groteskni ljudje in da se mu bo začelo mešati od paranoje. Kaj šele, če ga – tako kot biologa Jovana (Miloš Biković) v srbski Izolaciji – pustijo v koči sredi gozda in mu rečejo, da bo zdaj dneve in noči, povsem sam in odrezan od sveta z baterijo kamer nadzoroval premike živali. Tu je res le še vprašanje časa, kdaj mu bodo živali vrnile pogled, kdaj mu bo pogled vrnil gozd in kdaj mu bo pogled vrnilo vse tisto, kar v gozdu navdaja z nelagodjem, strahom in negotovostjo.

Jasno, natanko to se zgodi (dogajati se začnejo čudne, srhljive reči, gozd oživi, »V gozdu si plen ali plenilec,« slišimo), toda vse skupaj se upogne, ko se film odloči, da nam bo shyamalansko razkazal Trumanov šov in – na preveč banalen način – pokazal, da prave živali niso živali, ki nastopajo v »kmetijah«, ampak živali, ki te »kmetije« gledajo.