Film / Žlehtnoba

zadržan +

Onstran gravitacije.

V Čarovniku iz Oza (1939), posnetem po romanu L. Franka Bauma (1900), sta ob Dorothy, Totu, Čarovniku, Strašilu, Levu in Pločevinku tudi dve čarovnici, dobra in hudobna – Glinda in Almira. Hudobna je sicer v Baumovih zgodbah brez imena, a je res hudobna (v črnem, zelene polti, oborožena s »telekinetičnimi« uroki in letečimi opicami), Žlehtnoba, dekonstrukcijska predzgodba Čarovnika iz Oza, posneta po romanu Gregoryja Maguirea (1995) in broadwayskem mjuziklu (2003), pa vse postavi na glavo, saj se – v flešbeku, v Glindini pripovedi – izkaže, da je Elphaba (Cynthia Erivo), kot se po novem imenuje hudobna čarovnica, v resnici dobra in da je »perfektna« Glinda (Ariana Grande) v resnici zlobna, prežeta s plitvo ošabnostjo, sebičnostjo, narcizmom, grandomanijo.

A tudi živopisni Čarovnik (Jeff Goldblum), ki uživa v polariziranosti svoje dežele, Oza, je ekscentričen na represiven, zatiralski, totalitaren način in totalitaren na ekscentričen način ( ja, alegorija Trumpa). Žlehtnoba, bolj ko ne zgodba o izvoru, ki je nekaj med Fantom z zelenimi lasmi (Elphabo diskriminirajo zaradi zelene polti, »drugačnosti«), Carrie (Elphaba je nadarjena outsiderka s telekinetičnimi sposobnostmi) in Harryjem Potterjem (univerza Shiz, na kateri se sprijateljita obe čarovnici, spominja na Bradavičarko), je maksimalistični spektakel, spektakel maksimalizma – nabito, baročno, versajsko, trumpovsko izobilje dekorja, kostumov, dizajna, koreografije, barv, pesmi, visokih not, crescendov, novih svetov (Oz, dežela Mančkinsov, Smaragdno mesto ipd.), mitologije, »čarobnosti«, popkulture, mavričnosti, levitacij, vizualnega direndaja, emocionalnih orgazmov, fines, superprodukcijske fensijade, artificielnosti in tudi samega filma, ki traja skoraj tri ure in ki je šele prvi del. Drugi pride čez eno leto.