Pesek v oči 

Kot odgovor na uničenje, ubijanje, genocid, ki se dogaja v palestinski Gazi – ubitih je bilo več kot 44.000 ljudi, od tega večina otrok in žensk –, so nekatere države letos sramežljivo potegnile odločne poteze in priznale Palestino. Državo, ki obstaja le na papirju, v resolucijah in političnih dogovorih, v resnici je ni, je razdeljena, požgana, razrušena, razseljena, polna trupel, trpljenja preživelih. Izrael se požvižga na mednarodno pravo, generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa je razglasil za persono non grata, proces, ki ga je zoper njega začelo Mednarodno kazensko sodišče in zahtevo tožilca Karima Khana o aretaciji Benjamina Netanjahuja ter nekdanjega izraelskega obrambnega ministra Joava Galanta, pa je označil za antisemitizem. To, da je tožilec enako zahteval za tri voditelje Hamasa, je bila za Izrael še ena žalitev več.

V vsej tej igri moči, v tem krvavem letu izraelskega sionizma, je nekaj slabe vesti začutila tudi Slovenija. Zaradi političnih pritiskov civilne družbe, vztrajanja Levice, kasneje tudi stranke SD, sta najprej vlada, potem pa parlament uradno priznala Palestino. Proces so spremljali zapleti, od vehementnega napovedovanja, da bo Slovenija vodila več evropskih držav, ki bodo skupno priznale Palestino, do zavrnjene ustavne presoje akta parlamenta, ki ni dopustil domnevno obveznega mesečnega roka za razpravo o smiselnosti razpisa referenduma o priznanju Palestine. Referendum in neuspešno ustavno presojo je zahteval Janez Janša, prijatelj Benjamina Netanjahuja, njega in njegovih političnih metod.

Slovensko priznanje Palestine je bilo le simbolično. Slovenija letos ni bila edina, Palestino so izmed evropskih držav priznale še Španija, Norveška, Irska. Proti priznanju so še vedno ZDA, Kanada, Francija, Nemčija, Velika Britanija, Avstralija, Japonska; Palestino je skupno priznalo 146 držav od 193 članic OZN.

Priznanje ni dovolj. Kot ni bil dovolj tudi ognjevit govor predsednika slovenske vlade Roberta Goloba na septembrski generalni skupščini OZN, kjer je Netanjahuja pozval, naj takoj ustavi to vojno. Diplomati so mu ploskali, del javnosti tudi, Izrael pa je vojno razširil v Libanon. Temeljno vprašanje ni priznanje države, temeljno vprašanje je, kako ustaviti uničevalno vojno. Slovenija bi lahko začela pri sebi. Lahko bi preklicala sporazume o nakupu izraelskega orožja, pa četudi ga pod krinko trži (in sestavlja) evropsko podjetje (v solastništvu izraelskega). Lahko bi zaradi genocida odpoklicala veleposlanika v Tel Avivu, Slovenija bi lahko v OZN zahtevala zamrznitev članstva za Izrael, kot se je v času apartheida zgodilo Južni Afriki.

Ponosni dvig palestinske zastave pred slovenskim parlamentom ni dovolj, prej je pesek v oči.