Svet magije in svetlobe

Ob stoti obletnici rojstva znamenitega italijanskega pisatelja in novinarja Itala Calvina (1923–1985), ki je bil ob smrti najbolj prevajani sodobni italijanski pisatelj, je pri založbi Mladinska knjiga leta 2022 izšla dvojica knjig Italijanske pravljice 1 in Italijanske pravljice 2 – kompletni prevod monumentalne zbirke ljudskih pravljic s celotnega italijanskega jezikovnega območja, ki jih je Calvino po vzoru bratov Grimm pripravil leta 1956 in so si že kaj kmalu po izidu prislužile status klasike. Za obsežen prevod 200 pravljic je poskrbel Gašper Malej, likovno podobo pa je kraljem, kraljičnam in drugim literarnim junakom, predvsem pa kulisi tople italijanske krajine, vdihnila priznana ilustratorka Ana Zavadlav (1970), ki je za projekt – do danes svoj najobsežnejši – pred mesecem dni prejela nagrado Hinka Smrekarja, najvišje slovensko priznanje na področju ilustracije. Njene ilustracije italijanskih pravljic, nad katerimi so navdušenje izrazili tudi Calvinovi dediči, so bile že na mednarodnem knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni leta 2023 uvrščene na razstavo Italian Excelence. Illustrations for Italo Calvino, kjer je žirija med 521 ilustracijami iz 47 držav izbrala 30 zmagovalnih del, ki so bile razstavljene ob besedilih italijanskega avtorja. Zanje je istega leta prejela tudi Levstikovo nagrado, ki jo Mladinska knjiga podeljuje za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti.

V slovenščini smo sicer prvi izbor Calvinovih pravljic dobili že kaj kmalu po izidu izvirnika, leta 1961 so namreč pod naslovom Italijanske pravljice v prevodu Nika Koširja izšle v zbirki Zlata ptica. Leta 1997 je nato v zbirki Veliki pravljičarji izšel nov izbor 80 pravljic v prevodu Tee Štoka, zdaj pa smo lahko bili prvič, na 1300 straneh v dveh knjigah, priča celotnemu prevodu tega dela v slovenski jezik. Ilustratorka Ana Zavadlav, ki se je projektu posvečala dobro leto in pol, Calvinovega opusa pred tem ni dobro poznala, a se je zavedala njegove veličine, tega bogatega in iskrivega sveta med realizmom in fantastiko, ki je »za vizualne ustvarjalce izredno zanimiv, odštekan svet brez dna, neizmerno bogat s podobami«.

Italo Calvino se je namreč zbirke lotil precizno in študiozno in pravljice z veliko pozornostjo natančno zbiral in matematično razvrščal, po drugi strani pa jim je dodal močan avtorski pečat in jih obarval s sočnim jezikom in humorjem. Kot zapiše v spremnem besedilu druge knjige pisateljica in pripovedovalka Špela Frlic, bralce »pritegne vzdušje, ki preveva ves Calvinov pravljični material in se očitno razlikuje od intelektualne elegance Perraultovih, epskosti Afanasjevih in mračnjaštva Grimmovih pravljic. Pri Calvinu je več svetlobe in humorja, več nekakšne vitalnosti, ki presvetli tudi ponekod krute dogodke. Najbolj pogosto razpoloženje njegovih pravljičnih junakov ni trpeče stokanje, ampak ljubezensko drhtenje.« Pri tem razmišlja, da splošno priljubljenost zbirke, ki z leti kar ne pojenja, »lahko pripišemo tudi dejstvu, da Calvino pravljic, četudi jih je pisal tudi z mislijo na otroke, ni obtežil s pedagoškostjo. Ta mu je bila – prav tako kot moralizem, posmehovanje in prej omenjena krvoločnost – tuja. Calvino je pravljice odvezal vzgojne, narodnoformativne, subverzivne in drugih ideoloških vlog, v katere so jih vpregali pisci pred njim.«

»Resnično sem si morala zaupati, zajemati podobe iz svojega bazena in segati v globine svoje ustvarjalnosti.«

To bogastvo pravljičnega materiala, predvsem pa svetloba in toplina, ki prosevata skozenj, sta bila za ilustratorko Ano Zavadlav močan navdih. A ogromen korpus besedil ji je pomenil tudi svojevrsten izziv, s kakršnim se poprej še ni srečala. Pred tem je bila vajena ilustriranja krajših besedil, ki jih je nadrobno prebrala in razčlenila, pri tem pa poskušala s podobo ustvarjati tekoč ritem in dodajati svoje lastne detajle. Pri tako obsežnem številu pravljic je bilo to praktično nemogoče. Že ob samem branju se ji je dogajalo, da so se podobe včasih celo nekoliko pomešale med seboj, kar ji je sprva vzbujalo občutke panike in obupa. In spoznala je, da mora tokrat predvsem zaupati lastnemu občutku in se prepustiti toku, atmosferi, občutjem, ki se ji porodijo iz branja, in svetovom, ki jih Calvino tako izjemno opisuje v teh pravljicah. V praksi je to pomenilo, da je slikala predvsem pokrajine in prostore, kjer se te zgodbe lahko naselijo. In ustvarjala je predvsem samostojno, avtorsko. »Resnično sem si morala zaupati, zajemati podobe iz svojega bazena in segati v globine svoje ustvarjalnosti,« pravi Ana Zavadlav. »Temu se včasih poskušam izogniti, se skrivam za besedilom in ilustracije spletam bolj razumsko. Tu pa je šlo za povsem drugačen izziv.«

Izziv, da se osamosvoji in zaupa svojemu notranjemu svetu podob, svoji namišljeni italijanski pokrajini, sestavljeni iz konglomerata glasbe, filmov, spominov, fragmentov, okruškov, izkušenj oziroma vsega, kar je kdaj videla, doživela ali slišala. Kot domačinka iz Solkana, tik ob italijanski meji, je že kot otrok z nono gledala italijanske filme in vpijala vplive italijanskega prostora, ki so ji zlezli pod kožo in ji ves čas ostali domači. Ta stik z italijanskim zrakom in načinom življenja ji je olajšal podoživljanje in razumevanje pravljic. V njih je prepoznala uživaškost, toplino in sončno noto, ki so zanjo pomenile osnovno podstat, vseprisotno v vsakem elementu teh zgodb.

Tudi barvna paleta, ki je povečini sestavljena iz toplih, zemeljskih, opečnato rdečih odtenkov, pa gozdnato zelene in različnih modrin, je prišla spontano, brez pretiranega razmišljanja. Prizadevala si je, da bi bilo v njej »ujeto sonce in vsi užitki in toplina, ki jih te zgodbe ubesedujejo«. Pri tem je uporabila suho oglje in pastele, ki so jo že s svojo materialnostjo spominjali na posušeno, ožgano zemljo, po drugi strani pa so dovolj mehki in gnetljivi, da so ji omogočali zabrisanost barvnih kopren in megličasto pravljično atmosfero. Pogosto je risala s pastelom in podobo z(a)brisala, čez nastalo barvno tančico ponovno risala ali pa svetlobe iz papirja izvabila z radiranjem, in tako je naprej z opazovanjem in poseganjem gradila podobo, dokler ni bila zadovoljna. Po avtoričinih besedah je bilo z risbami sprva precej tipanja, raziskovanja in odkrivanja, ko se je sprostila in zaupala svoji intuiciji, pa so se podobe začele rojevati kar same od sebe.

»Pri tovrstnih projektih je izredno dragocen tudi čas, ki ga porabiš, da prebiraš najrazličnejše gradivo, iščeš material in brskaš po fototekah, pri tem pa naletiš na fascinantne stvari, ki se sicer ne bi znašle pred teboj, te pa obogatijo v ustvarjalnem smislu,« pravi. »Tako se kar naenkrat tvoj svet blazno razširi in napoji z novimi podobami, katerih izvora med ustvarjalnim procesom ne moreš več izslediti, veš le, da so te pustile z novimi vtisi, ki jim slediš in znotraj tega iščeš svoje podobe.« V tem času se je večkrat odpravila tudi čez mejo – ta je v njenem primeru precej blizu – in se posvetila tudi osnovnim, a ključnim temeljem italijanske pokrajine. Denimo vonju in prelivajočem se zelenilu cipres. Ali pa vsem odtenkom morja in občutjem, ki jih vzbujajo valovi. Podobam in občutkom, ki so razširili in obogatili njena ustvarjalna obzorja, s tem pa tudi notranji svet vsakogar, ki je že imel priložnost poprijeti za platnice na novo izdanih Italijanskih pravljic in občudovati izjemne pravljične svetove, ki jih je ustvarila.