Neki novi klinci / Kako so Srbi spoznali lastne otroke
Novi študenti nimajo več nič z devetdesetimi. V resnici jih devetdeseta sploh ne zanimajo več. Rodili so se v tem tisočletju.
Ko jih povprašajo za mnenje o nečem, kar pišejo mediji, jih to sploh ne zanima. Ne gledajo televizije in ne berejo časopisov. Imajo svoje načine komunikacije in podajanja informacij. Ne nasedajo propagandi. Ne sodelujejo z opozicijo in ne dovolijo, da bi se njihove demonstracije ugrabile. (na fotografiji blokada ceste v Beogradu)
© Profimedia
V Srbiji so spet študentske demonstracije. Ceste v mestih so spet blokirane. Neki lepi mladi ljudje spet mirno protestirajo in spet jih neki nasilneži pretepajo. Vse je videti boleče znano. Oni imajo Vučića, mi smo imeli v devetdesetih Miloševića. Boj za demokratično Srbijo se nadaljuje. Naš boj se nadaljuje. Res? Nekaj je narobe s to vzporednico. Če se vse ciklično ponavlja, iz tega lahko sklepamo, da se v resnici nič ne da spremeniti. In to, da spremembe niso mogoče, je perspektiva razočaranih, postaranih, utrujenih nas, ne njih.