Babice na pohodu

»Iko« Tako me kliče mama, kadar je zelo sentimentalna. Moram reči, da je to kar smešno, saj sem danes že skoraj 50 let stara ženska, mama pa je gospa, ki jih ima že več kot 70. »Neznosno je to, v prsih me boli, že dneve je tako, ves čas mislim na študente. Tako so lepi in pametni, a vem, da bo oblast našla način, kako jih zafrkniti.« Moja mama je pesimistka, morda je bolj pošteno, če rečem, da nima več nobenih iluzij. »Vse huje in huje je. Občutek imam, da se v Srbiji nikoli ne bo nič spremenilo. Oni so naša zadnja priložnost. Grem pa vseeno tudi danes v mesto.« Iti v mesto pomeni zanjo preživeti več ur na avtobusih, saj toliko traja, da se prebije kakih deset kilometrov iz naselja Miljakovac 2, kjer živi, v središče Beograda. »Se dobim pri slaščičarni s prijateljicami, gremo skupaj na proteste.« Njene prijateljice so vse starejše od 70 let. »Skrbi me za Branko, ima močno osteoporozo in težko se premika. Ampak redno hodi na proteste, človek se mora upirati, kako drugače ohraniti upanje?« doda mama.