Stisnjeni v kot

V 7. številki Madine je bil objavljen odličen uvodnik Grega Repovža z gornjim naslovom. Z veliko večino napisanega se je mogoče strinjati, dodal pa bi nekaj svojih misli.

V Dnevniku je kolumnist Leon Magdalenc v eni od svojih kolumn napisal, da če bi volitve karkoli spremenile, bi jih že zdavnaj prepovedali. Da to drži, kaže dejstvo, da kljub večinski volji volivcev na referendumu volilni sistem ne bo spremenjen. Enostavno zato, ker mora to požegnati parlament, politične stranke koalicije pa nimajo dovolj glasov, da bi odločitev na referendumu obveljala. Narobe je že to, da se strankam, ki to blokirajo, ne bo zgodilo nič. Sporočilo tega dejstva je tako, da je brez pomena hoditi na volišče, saj rezultati volitev ali referendumov nikogar ne obvezujejo.

Politične stranke (razen Levice) so močno odvisne od svojih financerjev. Tem kakršnakoli sprememba ne ustreza, zato je usoda kakršnih koli sprememb negotova.

Če se spomnimo, vsaka vlada po osamosvojitvi je na veliko spreminjala vse in po malem uničevala vse doseženo v času prejšnje države. Imeli smo učinkovito javno zdravstvo, pa ga je začela sesuvati prva Janševa vlada. Imeli smo učinkovito finančno kontrolo, SDK, ukinila ga je vlada Janeza Drnovška. Imeli smo vzorni šolski in univerzitetni sistem, pa ga je začel spreminjati Slavko Gaber. Da ne naštevam dalje, veliko ministrov prejšnjih vlad si je domišljalo, da so poklicani spreminjati (uničevati) doseženo. V zadnjih letih sem večkrat potoval na Norveško, kjer že leta živi in dela moj sin. Pozanimal sem se, kako imajo tam te stvari urejene. Kar se tiče državotvornih funkcij države, je bil sklenjen konsenz, da nobena zamenjava vlade ničesar ne spreminja. Tako imajo že desetletja utečen red in vsi vedo, kako stvari tečejo.

Ali bi bilo pri nas mogoče vpeljati kaj takega? Seveda je, a pot bi morala biti nekako taka: organizirati široke javne in strokovne razprave, kakšno zdravstvo, šolstvo, notranjo in zunanjo politiko, pravosodje, obrambo, kakšno družbeno kontrolo, kako organizirano gospodarstvo, kakšen parlamentarni sistem želimo imeti. Ta je še posebej potreben sprememb, saj so parlamentarne preiskovalne komisije uvožena (brez carine) velika ameriška neumnost, namenjena konstantnemu razdoru.

Rezultate teh razprav bi morali sprejeti na referendumu in bi morali biti usmeritev za vse nadaljnje vlade. Ta pot bi trajala vsaj do volitev v letu 2030, takratna vlada bi že imela obvezne usmeritve, kako peljati stvari naprej.

Ker kapital noče sprememb in sili politične stranke, da status quo ohranjajo, bo to zelo težko doseči. Menim, da se bo morala zgoditi Srbija, da se bo kaj spremenilo. Sicer bomo do smrti stisnjeni v kot. Zadnje 3 volitve so bili bolj referendumi proti Janši, programi pa bolj v ozadju.

Glede na okoliščine drugod po svetu je to zadnja priložnost, da državljani kaj dosežemo. Kasneje bo prepozno, postali bomo hlapci na tuji (razprodani) zemlji.