Kultura / Dolina smrti
Razstava fotografinje Mance Juvan z osebnimi zgodbami in podobami prebivalcev odstira posledice dolgotrajnega industrijskega onesnaženja v Anhovem
Fotografinja Manca Juvan je na razstavo v Galeriji Vžigalica v Ljubljani umestila tudi videoprojekcijo osebnih pričevanj govorcev, katerih življenja so tako ali drugače zaznamovale posledice onesnaževanja z azbestom. V koprodukciji z RTV Slovenija razvija še dokumentarni film.
© Borut Krajnc
Podoba, prepredena s temnimi megličastimi oblaki, v središču katere je v tla zasajen križ, nekoliko stran od njega, na njegovi desni, pa je mogoče izluščiti temno silhueto moškega, ki nemo strmi predse. Gre za fotografijo 62-letnega Marijana Perkona na pokopališču v Levpi, kjer so pokopani člani njegove družine – zaradi izpostavljenosti azbestu je namreč izgubil mamo, očeta, brata in strica. Tudi sam ima azbestozo z začetki mezotelioma, raka ovojnice, ki obdaja notranje organe v prsni in trebušni votlini ter je povečini posledica vdihovanja azbestnih vlaken, pri čemer je latentna doba izjemno dolga in lahko traja tudi 40 in več let. »Na sliki mojih pljuč tudi zdravnik ni vedel, kaj je še notri – strupi, v glavnem. Res je to dolina smrti ... kjer se umira na obroke. Prej je bil azbest, stiren in tudi zdaj tole tudi ni tako nedolžno ... a bomo izvedeli, ko bo že kasno. Tako je – pojde, dokler pojde.«