Intervju / »Kulturni delavci niso elita, kot jim očitajo«

Zdenka Badovinac je nekdanja dolgoletna direktorica Moderne galerije in zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, zdaj pa deluje kot neodvisna kuratorka, polno vpeta v svet sodobne vizualne umetnosti na mednarodni ravni. V zadnjem času je (so)kurirala skupinski mednarodni razstavi v Čačku in Zagrebu, najnovejša v graškem Kunsthausu vrata odpira na dan izida te številke Mladine, naslednja bo jeseni v ljubljanski Moderni galeriji. Od oktobra je tudi predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada in nedavno je na proslavi ob kulturnem prazniku prvič nagovorila najširšo javnost. Njen družbenokritični govor, ki je postregel z drzno tezo, da bi Slovenija lahko postala »avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine«, je zbudil precej pozornosti. A še skoraj več pozornosti so zbudili objemi. Prejemnike Prešernovih nagrad je namreč objela, namesto da bi se z njimi rokovala.

So bili vsi ti objemi načrtovani ali so se vam kar zgodili? 

Ne, ne, bili so načrtovani. (smeh) Ko smo imeli generalko in bi morala nagrajencem podeliti mape s plaketami, sem pomislila, da nekatere poznam bolje, druge slabše, a do vseh se moram vesti enako. Zato sem nagrajence in režiserja proslave vprašala, kaj se jim zdi bolje, da se z vsemi rokujem ali da vse objamem. Vsi, brez izjeme, so izbrali objem. Režiser je celo predlagal, naj v objemu ostanemo nekoliko dlje, saj je bil daljši objem predviden že v umetniškem delu proslave. V njem je bila simbolika, Čopov in Prešernov objem.