Gene Hackman / Zakaj je bil eden izmed največjih
Nanj si se lahko res zanesel. Nikoli ni zgrešil. In čeravno je bil film slab, je sijal.

Hackman je v Friedkinovi Francoski zvezi (1971) odigral Popeya Doyla, divjega, vulgarnega, agresivnega, mizantropskega, vsakdanje rasističnega newyorškega detektiva.
Gene Hackman je bil moj superjunak. In vsak superjunak ima svojo zgodbo o izvoru. Hackmanova je šla takole: ko je bil star trinajst let, se je na ulici igral s prijatelji – mimo je v avtu pripeljal oče in mu le pomahal. V slovo. Nikoli več ga ni videl. Hackman je dal malo intervjujev, toda v vsakem je – običajno s težkim glasom, skozi solze – povedal to zgodbo o izvoru. Zgodba o izvoru je pač vedno zgodba o travmi. Hackmanova travma je bil očetov nenadni, sunkoviti odhod – le pomahal mu je. To je bilo vse. »Nisem se zavedal, koliko lahko pomeni ena mala gesta,« je rekel nekoč. In dodal: »Morda sem prav zato postal igralec.« V intervjuju, ki ga je z njim napravil James Lipton (Inside Actors Studio), pa je dodal, da je »zaradi tega postal boljši igralec«.