Irena Z. Tomažin / Vokalistka, performerka in plesalka, ki se sprašuje, čemu v današnjem svetu dati glas
»Zato so mi tako ljube tudi ljudske pesmi, v njih pogosto čutim tako moč v tej krhkosti in ranljivosti, za katero sama ne najdem besed.«

© Matic Pandel
Ko sva se na sivo vetrovno dopoldne dobili v kavarni ljubljanskega Kina Šiška, mi je povedala zabavno prigodo, ki se ji je pripetila tisto jutro. Vozila se je v svojem avtu in poslušala Radio Študent, ko je zaslišala mrmranje in glas, na las podoben svojemu. Pa saj to je njen glas! Ampak ne, nemogoče, melodije se ne spomni. Toda način interpretacije, ta je resnično podoben njenemu. Sama sebe je prepričala, kako smo si na neki ravni vsi podobni v glasu, vsi imamo isto korenino, kako je to prav neverjetno. Potem pa je zaslišala svoj glas, ki je zapel – in notranjega monologa je bilo konec, brez dvoma je bila to ona. Le pesmi ni slišala že vrsto let, pravzaprav se niti ne spomni, kdaj, zakaj in za koga jo je posnela.