»V vsaki arhitekturi je vedno prisoten tak ali drugačen nadzor nad družbo«

KOMENTAR DNEVA

"Arhitektura je vedno tudi orodje ljudi, ki imajo vojaško, finančno, politično in družbeno moč, in z naročili in svojimi izvajalci arhitekti odrejajo, kako naj družba živi."

"V vsaki arhitekturi je vedno prisoten tak ali drugačen nadzor nad družbo. Lahko spodbuja egalitarnost, enake možnosti, lahko pa seveda ustvarja matrico čim bolj popolnega ekonomskega ali političnega nadzora. To je nenehno prekletstvo arhitekture. Edini način, kako se ga lahko otrese, je seveda, da to motri, o tem razmišlja in se zaveda, da če se nam zdi še razumljivo, da sta v baročnem času bojišče in arhitekturni načrt med sabo povezana pojma, se mogoče manj zaveda, da to še danes drži. Vprašanje, kako bomo postavili klopi v parku, ali bodo narejene tako, da preprečujejo brezdomcem spanje v javnem prostoru, je nekaj zelo podobnega, kot je vprašanje, kako bo načrtovalec Pariza 19. stoletja vrezal nove avenije po mestu. To lahko delamo na en ali pa na drugačen način. Danes stvari niso nič manj militarizirane, kot so bile v 19. ali pa 18. stoletju."

"Če omenim primer Izraela – izraelski arhitekt Eyal Weizman je ustvaril celo serijo kritičnih knjig, kjer razbira način, kako izraelska družba in vojska uporabljata arhitekturo za to, da vzpostavljata dolgoročno infrastrukturo okupacije in nadzora nad celotnim palestinskim ozemljem. Weizman tega seveda ne more delati v Izraelu, ampak v Londonu, kjer se vprašanju posveča s svojim kolektivom Forensic Architecture at Goldsmiths, ki je po mojem mnenju eden izmed intelektualno prav gotovo najzanimivejših prispevkov k humanistični arhitekturi zadnjih desetletij. Naenkrat ne gre več za ustvarjanje novih prostorov, ampak za uporabo arhitekturne vednosti, da lahko razkrinkavajo imperialistična nagnjenja držav, vojsk, tudi lastnih vojsk. V primeru Izraela je vedno treba poudariti, da je cela serija kritičnih intelektualcev, ki se poskušajo tudi genocidnim nagnjenjem svoje države upirati tako, da se proti temu aktivno bojujejo. Eyal Weizman je eden izmed najbolj izpostavljenih. Skratka, ta sprega med arhitekturo in nasiljem je lahko nereflektirana in takrat postane destruktivna ali pa reflektirana, ko postane stvar odgovornosti arhitektov v 21. stoletju. Takrat pa se lahko začenjamo proti tem težnjam dejavno bojevati. To sicer ni bil neposredni cilj te knjige, je pa nenehno prisoten v ozadju."

(Arhitekt Miloš Kosec v intervjuju za MMC RTV Slovenija o prekletstvu arhitekture)