Japajade referendum / Vlado Miheljak: Domačijska koltura proti izrojeni kulturi in umetnosti

»Večji problem je, da je on (Rupnik, op. a) dobil veliko Prešernovo nagrado po volji upravnega odbora. Skratka, niso ga predlagale strokovne komisije, denimo za likovno umetnost, ampak prav upravni odbor. S tem nosi odbor vso odgovornost. Po novem zakonu, ki smo ga mi izpostavili, upravni odbor ne more mimo strokovnih komisij izbrati nagrajenca, in to se nam je zdelo prav. Ja, pa še ena stvar je pomembna: patra je predlagal upravni odbor, ki ga je imenovala desna vlada.«

Domovina, domovina,

tako zelo te ljubim!

Kot dete ljubi svojo mamo,

kot pes ljubi svojega gospodarja.

Zgornji stihi domoljubne ode v zgornjeavstrijskem hard core dialektu so odzvanjali iz milozvočnega petja deškega zbora, ki ga je v uvodu v sarkastični filmski portret domačijskega sveta v filmu Andrea se ločuje (2024) uporabil režiser Josef Hader. Ta je odigral tudi izjemno vlogo zapitega vaškega učitelja. Tisto, kar je v tem filmu še zlasti privlačno za slovensko filmsko občinstvo, je srhljiva podobnost (zgornje)avstrijskega podeželja s slovenskim. Enaka mikroklima, lokalna »približnost« uradnih oseb, ki s polno razumevanja uredijo potrebe in težave »naših«. Življenje se odvija od šanka do šanka, od krigla do krigla, od brizganca do brizganca. Površinska dobrodušnost in preprostost sta zgolj paravan, ki zakrije stereotipe in predsodke do vsega drugačnega in tujega. V takem svetu sta sebičnost in zavist poglavitno merilo. Elitnost in vrhunskost nista vrednoti, ampak breme.