Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 18  |  Kultura  |  Film

Marx bi navdušeno vzkliknil: no, kaj sem vam rekel!

Francoski Nebrušeni diamant zelo lepo pokaže, da je kapitalistična utopija strukturirana kot nadlegovanje in zloraba

za

Tvoja slava je odvisna samo od tebe! Nebrušeni diamant (Diamant brut, 2025, Agathe Riedinger).

Da je kapitalistična utopija strukturirana kot nadlegovanje in zloraba, zelo lepo pokaže francoski Nebrušeni diamant (Agathe Riedinger), v katerem Liane (Malou Khebizi), 19-letna mladenka s socialnega obrobja, sicer katoličanka (še devica), dela vse, da bi ujela famo, sanje, všečke in sledilce ter postala zvezdnica socialnega multivesolja (TikTok je njen hors d’oeuvre), zato podleže selfijem, ekshibicionizmu, razprodaji telesa, agresivnim, toksičnim pogledom in producentom, ki ji – s sladkobnostjo pornografskih sejmarjev – obljubljajo ne le tistih warholovskih »petnajstih minut«, temveč čudežno odrešitev v resničnostnem šovu Čudežni otok, čigar producenti pričakujejo »obnašanje, ki bo pritegnilo pozornost, a bo tudi seksi«. »Zato se moraš znati zapletati v prepire in navezovati stike,« ji dahne casting agentka: »Vidnejša ko boš, višje se boš vzpela!« Logično: »Potem boš dobila več dela, bodo znamke hotele sodelovati s tabo.« Raj je neizbežen: »Kot vplivnica boš zaslužila ogromno denarja.« Sklep: »Tvoja slava je odvisna samo od tebe.«

In Liane, ki hoče pokazati svoj »pravi obraz«, res dela vse, da bi se prebila, da bi izstopala in postala vidnejša, kar pomeni, da je prisiljena v nakupovalnih središčih kdaj tudi kaj izmakniti, da je že krepko »popravljena« (prsi si je dvignila, v ustnice so ji vbrizgali hialuronsko kislino, »a so že skoraj čisto splahnele«), da ne zataji nobene iluzije in nobene artificielnosti (kot da bi slutila, da ni danes nič avtentičnejšega od artificielnosti), da se mora sprijazniti s sunki mizoginije (»Umazana kurba!«), da muči in trpinči svoje telo (nič hudega, tetovaže so njene stigme, Jezusove rane) in da sprejme avdicijsko samoponiževanje, da se torej dela konzumno – da samo sebe spreminja v gladek, sladek, vpliven, lukrativen, kul produkt, ready-made digitalne kulture slave. Če hoče preživeti, se mora neusmiljeno samokodificirati, manično samoseksualizirati, agresivno samokardashianizirati in brezobzirno samoobjektivirati. »Zdaj sem nova ženska,« pravi. »Delam za svojo usodo.« Ne bo več kradla. Kapitalizem zna tako zelo lepo in tako zelo zapeljivo nagovoriti njen narcizem, njene fantazije, njen notranji Hollywood, da bi Marx navdušeno vzkliknil: no, kaj sem vam rekel! (art)

a4FuO6VJJEA

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.