Feri Lainšček: Kurja fizika

+ + +

Izmera sveta

Kurja fizika zaključuje tisto, kar je začel Kurji pastir, prvi roman iz trilogije, in nadaljevalo Petelinje jajce; Feri Lainšček (1959) popisuje svoja otroška leta. V prvem delu trilogije so bile v ospredju stvari, povezane z rojstvom, obisk vile, ki je Fereku napovedala izredno usodo, tudi pri njem, kot pri vseh velikih posameznikih v zgodovini, so bili znaki, napovedi in obiski. Nekaj je bilo še uvajanja na dogajalni prostor, recimo popisi očetovega dela in kako so potekale zadeve v vasi. Zdaj, že šolski, se Ferek ukvarja z drugimi stvarmi. Kar takoj na začetku recimo s tem, kje je začetek sveta – če starta Titova štafeta v njegovi domači vasi, bi moral biti to začetek. Potem postopno spozna, ob navijanju za izkrcanje na Luni v neposrednem prenosu, da je svet večji in se celo ne neha s planetom. Ob tem navija, da bi tam našli Mejseke, torej Mesečane, in bi nas ti ohranili v lepem in pacifističnem spominu.

Med tema čerema, med merjenjem mej doma in sveta, poteka odraščanje na podeželju, ki ga Lainšček včasih dopolni tudi s tistim post festum; razen če si je res v rosnih letih zapomnil vse korake in imena astronavtov, ob prvem gledanju, ko so se sprehodili po Mesecu. Svet trilogije je svet podeželja iz povojnih let, čeprav njegovi ne kmetujejo; oče je cestar, nadvse ponosen na svoj poklic in poznanstva, ki jih sklene med delom in po njem, mati dninari na sosednjem Avstrijskem in sestra je pobegnila v metropolo. Potem se odločijo nekaj storiti zase in se lotijo gradnje hiše. Mali Ferek pa se, letom primerno, dosmrtno in usodno zaljubi, spiše ljubavno pismo in to, kot menda vsako, prispe na pravi naslov; samo rezultati so trpka deziluzija.

Svet Kurje fizike – gre za podobno slabšalno oznako, kot je kurji pastir, torej odmik od norme, celo za frazo, ki opozarja na šlamparijo – pa je bolj ponotranjen. Ferek ima še naprej videnja, ob katerih mu mati pripoveduje stare legende, pogovarja se z mačkom, ki ostaja skeptičen do gradbinske in selitvene evforije, trepeta glede nagovarjanja svoje ljubezni in poskuša, zaradi varnosti in predvidljivosti, na neki način ohraniti odnos s staro hišo, ki jo bodo ob selitvi zapustili.

Lainščkovi liki so dialoški, sledimo njihovim notranjim dilemam, ki jih poglobijo opazke in pripombe tistih s strani. Oče je še posebej našpičen proti vsakemu mnenju, ki ni enako mnenju sveta, notranje razpet med strahom in upom, pa tudi Ferek, ki se mu odpirajo nove razsežnosti sveta, o razmerjih in distancah melje v sebi in se skuša prebiti do novega razumevanja in novih resnic. Lainščkova ruralna memoarska trilogija izpisuje starosvetno bivanje, v katerem ponotranjeni boji poživljajo ležerno odtekanje časa, ki ga bo modernost šele zadela.