Negotova prihodnost alavitske skupnosti po Asadu

Šestega decembra je Sirija po 14 letih doživela preobrat. HTS, v katerega so se združile uporniške skupine, je premagal trdoživi Asadov režim. Sirija je ob pomoči Turčije končala dolgoletno državljansko vojno. Na predsedniški položaj se je zavihtel vodja uporniške skupine HTS Ahmed Al Šara, nekaterim bolj znan po nom de guerre Abu Mohamed Al Džolani, ter prisegel, da bo ranjeni in uničeni državi omogočil nov začetek. Čeprav z nekaj sumničavosti, je splošna javnost slavila osvoboditev Sirije. Da je država spet svobodna, je simbolno pokazala vrnitev sirske begunke, nekdanje plavalke Jusre Mardini, ki se je v državo vrnila po večletnem bivanju v tujini. Zaradi svojih aktivističnih akcij v Siriji in širše je prepoznana kot simbol boja proti nepravičnosti in krutosti Asadovega režima. Zahodni mediji so spremljali njeno vrnitev v Sirijo po njegovem padcu, na družbenih omrežjih pa so se vrstili komentarji podpore, ki so s simboli belih golobov naznanjali novo, demokratično in mirno poglavje, v katero naj bi vstopala Sirija.

Šestega marca, tri mesece po sirskem preobratu, je družabna omrežja v arabskem svetu preplavil posnetek ženske iz alavitske vasi v bližini sirske obale, strmeče v ubita sinova, ki sta bila kruto odvržena na cesto. Ženska nato pogleda domnevnega morilca, člana skupine, ki je med številnimi drugimi postal del nove sirske vojske, in mu hladnokrvno reče: »Naj vam bog ne odpusti.« Borec jo obtoži izdaje, ženska mu stoično odvrne, da alaviti niso izdali nikogar. Posnetek se na tem mestu prekine, posnel in objavil pa ga je domnevni morilec sam. Ceno za maščevanje Asadovemu režimu zdaj plačujejo alaviti, saj je nekdanji sirski diktator Bašar Al Asad pripadnik te verske skupnosti. Razmere v državi in poboji alavitov za zdaj ostajajo še nejasni, pa vendar lahko z gotovostjo trdimo dvoje. Prvič, morilec je pripadal eni izmed dveh skupin, bodisi brigadi Abu Amša sultana Sulejmana bodisi diviziji Hamzat, ki ju je Al Šara po zmagi priključil novi sirski vojski. Drugič, umor obeh prej omenjenih sinov je sodil k množičnim pobojem in posilstvom v alavitskih vaseh na severozahodu Sirije.

Sirski opazovalci, borci za človekove pravice, govorijo o 803 civilistih, ubitih od 6. do 10. marca. Uradni podatki so se do konca meseca še zvišali, žrtev naj bi bilo več kot 1000. Po poročanju Združenih narodov je več kot 21 tisoč sirskih alavitov pobegnilo v Libanon. Poboji so spodbudili tudi odzive zahodnih politikov in medijev. ZDA omahujejo z odpravo sankcij proti Siriji, ki segajo v obdobje Asadovega režima, politiki Evropske unije pa s podporo in priznavanjem legitimnosti nove sirske vlade. Prah neodobravanja in zahodnih kritik se je polegel, ko je sirski predsednik Al Šara obljubil, da bo zagotovil zaščito v alavitski regiji, in sojenje tistim, ki so sodelovali v pobojih alavitov. Vendar so pripadniki te verske skupnosti, ki živijo na jugu Turčije, v Hatayu, tik ob meji s Sirijo, podvomili o uresničljivosti teh obljub. Skupnost, čeprav ločena z mejo, je tesno povezana ne zgolj zaradi verske pripadnosti, pač pa tudi zaradi sorodstvenih vezi. Turški alaviti imajo sorodnike v Siriji, a jih niso videli od začetka sirske vojne. Mlad alavit iz Hataya, Özgür, je zaradi dogodkov v sosednji državi prestrašen, predvsem pa se kot član alavitske skupnosti počuti osamljenega: »Nihče se ne odzove – razen nas, alavitov v Hatayu.« Meja ostaja zaprta, zato se stiki med turškimi in sirskimi alaviti večinoma ohranjajo prek družabnih omrežij in spletnih platform.

Nekaterim je padec Asadovega režima prinesel mir, za druge se je začelo novo poglavje nasilja.

Alaviti v Hatayu prek aplikacije WhatsApp od 6. marca, ko so se povojni poboji alavitov začeli, do danes prejemajo vse več sporočil o pogrešanih ljudeh in smrtih. Različne organizacije in alavitski verski voditelji so se angažirali, zbirajo imena in priimke pogrešanih in ubitih ter skušajo sproti ozaveščati turško javnost. Med njimi sta tudi šejk Ender, raziskovalec v turškem Alavitskem raziskovalnem središču v Hatayu, in Mehmet, predsednik turškega Alavitskega združenja Pira Sultana Abdala, ki prav tako deluje v Hatayu. Ender in Mehmet dvomita o resničnosti uradnih podatkov o številu smrtnih žrtev, o katerih so poročali sirski opazovalci, borci za človekove pravice. Menita, da je dejansko število umorjenih in pogrešanih precej višje od uradnega, bilo naj bi jih od 20 tisoč do 30 tisoč. Turški alaviti sproti evidentirajo in zapisujejo imena bodisi pogrešanih bodisi umorjenih sirskih alavitov, o katerih prejmejo informacije prek družabnih omrežij ali aplikacije WhatsApp. Včasih se internetne povezave iz neznanega razloga prekinejo, kar alavitsko skupnost v Turčiji še posebej prestraši. Izpad komunikacije lahko traja tudi dva dni. Ko je spet vzpostavljena, se organizacije v Hatayu ponovno lotijo evidentiranja in zapisovanja imen pogrešanih in ubitih. Verski voditelji prav tako zbirajo vizualno gradivo in ga pošiljajo tožilcem na Mednarodnem kazenskem sodišču. Opozarjajo, da bi bilo pobijanje alavitskih civilistov treba obravnavati kot vojni zločin. Opozorilom se je pridružil še Amnesty International in 4. aprila pozval svetovno javnost, naj to dejanje obravnava kot vojni zločin.

Alaviti v Turčiji skušajo ozaveščati tudi prek družabnih omrežij, to počne tudi Özgür, pripadnik alavitske skupnosti v Hatayu: »Vse objavljam sproti na Instagramu. Vendar se začneš čez nekaj časa spraševati, ali se bo res kaj spremenilo. Brez kolektivnega zavedanja o dogajanju v Siriji ne bo nič. Objavljam, vendar objave vidijo samo moji sledilci, ti pa že vedo, kaj se dogaja. Potem se začneš zavedati, kako pomembno je imeti zaveznike in moč v medijih. Mi, alaviti, nimamo nikogar. Alaviti smo sami.« Prek družabnih omrežij skuša opozoriti, da poboji še vedno trajajo. Skupaj s preostalimi aktivisti v Hatayu dvomi o Al Šarovi sposobnosti za zagotovitev miru. Nova vojska se alavitskim aktivistom zdaj zdi še neorganizirana in zmedena. Al Šara je ustavitev pobijanja ukazal prek platforme Telegram, je opozoril Özgür in dodal: »Od prej že vemo, kdo je Al Šara. Ustanovil je Fronto Nusra, zdaj HTS, ki je po pobojih in grozotah znana že deset let. Vsi to vedo – tudi Evropa in ZDA.« Povedal je, da skupine borcev, odgovorne za zločine na severozahodu Sirije, zdaj prisegajo zvestobo novemu predsedniku, ki so mu pomagale tudi do zmage nad Asadovim režimom. Aktivisti v Hatayu se sprašujejo, ali lahko Al Šara kljubuje borcem, ne da bi povsem izgubil nadzor in si odtujil podpornike. Na obljubljene obsodbe še čakajo, Al Šara prav tako ni izpolnil številnih drugih obljub. Poboji, čeprav je ubitih manj, se nadaljujejo.

Alavitske organizacije v Turčiji še opozarjajo, da se poboji pogosto predstavljajo napačno. Ne gre za pobijanje Asadovih podpornikov, pač pa za kruto povojno maščevanje civilistom. Aktivisti v Hatayu redno poudarjajo, da so alaviti v času Asadovega režima pripadali revnejšemu sloju prebivalcev, prav tako je Asad med bližnjimi sodelavci imel le dva alavita, preostale položaje so zasedali suniti. Verska pripadnost torej ni igrala pomembne vloge pri ohranjanju Asadovega režima, alaviti pa niso bili deležni boljše obravnave zaradi pripadnosti isti verski skupnosti kot nekdanji diktator. Opozarjajo pa še na nekaj – da alaviti ostajajo povsem brez zaveznikov, zunaj in znotraj države. Preobrat v Siriji je omogočil tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdogan. Politično sodelovanje med sirsko in turško vlado je tesno, medsebojni obiski in komunikacija so redni. Vendar na teh sestankih predsednika nikoli nista govorila o alavitih. Predstavniki turških alavitov so zato odpotovali v Ankaro z namenom, da nagovorijo turško vlado, ki bi lahko vplivala na dodatno, poostreno varovanje prebivalstva v sirski alavitski regiji. Zahteve so vključevale odprtje humanitarnega koridorja med Turčijo in Sirijo. Meja med Hatayem in Latakijo je namreč neprehodna, zato tamkajšnji alaviti ne morejo pribežati med turške alavite. Turška vlada pobijanja sicer ne zanika, vendar trdi, da ima sirska vlada dogajanje pod nadzorom. »Zakaj potem vsak dan dobivamo nova poročila, fotografije, posnetke o pobijanju?« se sprašuje Ender, prej omenjeni turški alavitski aktivist. Od turškega zunanjega ministrstva niso nikoli prejeli pozitivnega odgovora. Član skupine aktivistov in predsednik Alevskega anatolskega združenja Aslan Uzun je tožilstvu v Istanbulu poslal peticijo s pozivom k preiskavi zločinov proti človečnosti zoper sedanjega sirskega predsednika. Uzun je bil nato aretiran zaradi spodbujanja sovraštva. Po aretaciji so ga kmalu izpustili, vendar Ender opozarja na pristransko sporočilo, ki ga turška vlada pošilja s tovrstnimi dejanji.

Alavitska turška manjšina vztraja pri aktivizmu na ulicah Hataya. Ob začetku protestov, takoj po prvih poročilih o pobojih alavitov v Siriji, se je odzval tudi Emrah Karaçay – alavitski župan Samandage in član Turške delavske stranke (TiP). Proteste so podprli nekateri poslanci največje opozicijske stranke CHP in zagotovili podporo manjšini. Vendar se sogovornik, prej omenjeni aktivist Mehmet, sprašuje o nadaljnjih korakih. Mehmet je zaradi svojega aktivizma in ozaveščanja že prejel grožnje borcev z druge strani meje, ki pravijo: »Pazi, ne upiraj se več, njihova usoda bo tvoja.« Prav tako se morajo aktivisti boriti s turškimi oblastmi, ki onemogočajo prirejanje protestov, češ da širijo strah med turškimi alaviti.

Alavitski verski voditelji in aktivisti so prepričani, da se poboji v Siriji ne bodo ustavili. Napetosti med pripadniki različnih verskih skupnosti se stopnjujejo, to je eden izmed hujših strahov med turškimi in sirskimi alaviti. Mladi alaviti v Turčiji prikrivajo svojo identiteto in se trudijo skriti arabski naglas, kadar govorijo v turščini, saj suniti v Turčiji pogosto dojemajo alavite kot nenavadne in kot odpadnike od islama. Vera je namerno skrivnostna in nedostopna. »Želimo, da nas pustijo pri miru,« pravi Özgür, mladi turški alavit, ki že vse življenje živi v Hatayu. Ta je zavetje za turške alavite, vendar zaradi dogodkov v sosednjem mestu, od katerega jih ločuje zgolj turško-sirska meja, tudi ta občutek varnosti postaja vprašljiv.

»Kaj se v resnici dogaja v Siriji, ni natančno znano,« pravi Ender. Mehmet na telefonu pokaže videoposnetke novih grobišč čez mejo. Pripoveduje o pogrešanih, ubitih bratrancih in sestričnah, katerih zgodbe so prežete s tragedijo. Alaviti opozarjajo, da v tem boju ostajajo sami, njihova prihodnost je negotova. Nekaterim je padec Asadovega režima prinesel mir, za druge se je začelo novo poglavje nasilja.