Načrt osamosvojitve EU

Ko v trgovinah plačujemo z debetnimi ali kreditnimi karticami, plačujemo tudi provizije ameriškim korporacijam. Na področju kartičnih plačil imata v Evropi monopol dve mreži, to sta Mastercard in Visa, ki sta nastali v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja kot storitvi združenja ameriških bank, danes pa sta v lasti ameriških korporacij. Evropska centralna banka ECB ocenjuje, da okoli dve tretjini tako imenovanih kartičnih denarnih transakcij v EU teče prek omenjenih podjetij, ki za svoje storitve seveda zaračunavata provizije. Teh kot kupci sicer ne plačujemo neposredno, jih pa v našem imenu obračunajo trgovci in banke. In provizije niso majhne.

Odvisno od primera – ali recimo plačamo z debetno ali kreditno kartico, na spletu ali v živo – znašajo ta plačila od 0,2 do dveh odstotkov skupnega zneska. Skupaj Evropejci za uporabo Mastercarda in Vise na leto plačamo šest milijard evrov, od katerih dve milijardi evrov odtečeta v ZDA v obliki dobičkov.

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je ta mesec v intervjuju za Financial Times sicer zagrozila, da če trgovinska pogajanja med ZDA in EU ne bodo uspešna, utegne EU uvesti carine na ameriške tehnološke velikane. A nemški finančni minister Jörg Kukies je kmalu za tem spomnil, da ta pot vendarle ne bo tako lahka. Ne gre namreč le za dodatne davke, ampak tudi za odvisnost Evrope od teh storitev: »Pri digitalnih podjetjih moramo biti previdni, ker nimamo resnih alternativnih možnosti,« je dejal. Pri tem ni mislil, da EU nima lastnega Facebooka ali omrežja X, ampak da je evropski finančni sistem odvisen od ameriških storitev, najbolj kritično stanje pa je prav na področju finančnih transakcij. Večina evrodržav je povsem odvisna od Mastercarda in Vise. Na to je v blogu pred nekaj meseci opozoril tudi eden od izvršnih direktorjev ECB Piero Cipollone: kar 13 od 20 držav evroobmočja nima svojih plačilnih shem, ampak uporablja le neevropske.

Ta odvisnost nima le političnih razsežnosti – ZDA so v preteklosti Mastercardu in Visi prepovedale poslovanje v Iranu, s čimer se EU ni strinjala –, vse večji problem so naraščajoči stroški. Leta 2015 je evropska komisija zato omejila provizije pri kartičnih transakcijah na 0,2 odstotka pri debetnih in 0,3 odstotka pri kreditnih karticah, ki jih plačujejo trgovci, a sta se Mastercard in Visa vmes znašla in dodala nove provizije, na primer za avtorizacijo, obdelavo podatkov in poravnavo transakcij, s čimer sta pocenitve izničila. Po oceni ECB so se med letoma 2018 in 2022 provizije za kartično poslovanje podvojile, še bolj pa so ti stroški udarili majhne trgovce, ki imajo po oceni ECB kar štirikrat višje stroške od veletrgovcev. Leta 2024 je evropska komisija začela preiskavo, da bi ugotovila, ali so te dodatne provizije v nasprotju s pravili konkurence, a vzporedno s tem že vsaj kakšno desetletja tečejo alternativni projekti komisije EU in Evropske centralne banke (ECB), prek katerih želita obe instituciji evropsko elektronsko plačevanje poceniti in ga osamosvojiti ameriškega vpliva. In prav zaradi ameriške trgovinske vojne utegnejo sedaj ti projekti v EU dobiti pospešek.

Evropejci za uporabo Mastercarda in Vise na leto plačamo šest milijard evrov, od katerih dve milijardi evrov odtečeta v ZDA v obliki dobičkov.

Deloma je ta trud že obrodil sadove. Posledica teh idej je pri nas od leta 2020 znana kot storitev Flik, s katero si lahko v Sloveniji brezplačno pošiljamo denar. A Flik ni nekakšna slovenska inovacija, temveč oblika tako imenovanih hitrih plačil SEPA, ki jo je ECB omogočila konec leta 2018. ECB se je pri tem zgledovala po Švedski. Na Švedskem so ta sistem, poznan pod imenom Swish, uvedli že leta 2012 in danes ga pri njih uporablja kar 80 odstotkov prebivalcev. Storitev je sprva nastala kot oblika plačil med fizičnimi osebami z namenom delitve stroškov med prijatelji, a se je nato razširila na podjetja, ki se s tem izognejo nakupu POS-terminalov ali provizijam za kartice. Hitra plačila SEPA delujejo namreč drugače kot plačila prek kreditnih kartic, protokoli so enostavnejši, transakcije so hitrejše, opravljene so v nekaj sekundah in so na voljo 24 ur na dan, tudi med dela prostimi dnevi. In ker avtorizacije ter poravnave vmes niso potrebne, so te transakcije tudi veliko cenejše. Skupni stroški za trgovce so desetkrat nižji od sistemov Mastercard in Visa.

Podobni sistemi so po letu 2016 vzniknili tudi v drugih državah EU. Na Danskem in Finskem se hitra plačila SEPA imenujejo MobilPay, uporablja pa jih kar 72 odstotkov prebivalstva, na Norveškem je to Vipps, v Španiji Bizum, v Franciji Paylib … V Sloveniji takojšnja plačila še niso tako uveljavljena kot v nekaterih drugih državah, a je rast eksponentna. V zadnjih dveh letih se je število aktivnih uporabnikov Flika podvojilo. Od aprila 2025 Flik uporablja že 725 tisoč uporabnikov, na mesec se v ekosistemu Flik pretoči več kot sto milijonov evrov. Flik, ki so ga leta 2020 ustanovile vse slovenske banke, upravlja pa ga Odbor za shemo Flik, na podlagi trendov iz drugih držav pričakuje, da se bo uporaba še razširila, tudi zato, ker želijo v prihodnosti sistem nadgraditi. Kako? Lahko sklepamo, da na primer s ponavljajočimi se plačili, in kar je morda tudi zelo pomembno: z omogočanjem mednarodnih transakcij. Zunaj svoje matične države si Evropejci s hitrimi plačili SEPA ne morejo pomagati. A v letu ali dveh naj bi tudi na tem področju prišlo do sprememb.

V katero smer se bodo razvijale te storitve? To še ni prav jasno. V EU obstajata dve pobudi z dvema različnima scenarijema, kako naprej. Prva je Panevropska plačilna iniciativa (EPI). V tej iniciativi je združenih 16 največjih evropskih bank iz petih držav, ki odkrito napovedujejo, da bo njihova rešitev, to je denarnica Wero, premagala dupol Mastercarda in Vise ter postala nov evropski standard plačil za potrošnike in trgovce. Wero je nekakšen panevropski Flik s svojo aplikacijo, ki omogoča plačevanje zgolj z uporabo prejemnikove telefonske številke, e-pošte ali QR-kode. Predvsem v Nemčiji in Franciji ima že 14 milijonov uporabnikov. Druga pa je EMPSA oziroma Združenje nacionalnih mobilnih shem, to je združenje evropskih »flikov«, v katerem si prizadevajo za interoperabilnost oziroma za gostovanje domačih storitev v tujini – članica te skupine je že tudi Slovenija. Če bo ta načrt zaživel, bodo v letu ali dveh sistemi hitrih plačil postali med seboj povezljivi, kar pomeni, da bo lahko slovenski uporabnik Flika denar brezplačno poslal švedskemu uporabniku Swisha. Za zdaj so med seboj že povezani italijanski, avstrijski in nemški »flik« sistemi.

Vse to so zasebne iniciative evropskih bank, poleg katerih pa obstaja še velik projekt ECB, na podlagi katerega želi Evropska centralna banka z evrom zavladati na področju digitalnih plačil. In to je uvedba digitalnega evra z oznako D€. Kdaj ga bomo dobili?

Po oceni ECB so se med letoma 2018 in 2022 provizije za kartično poslovanje podvojile, še bolj pa so ti stroški udarili majhne trgovce.

Aktivnosti Evrosistema na področju digitalnega evra, odgovarjajo iz Banke Slovenije, potekajo že več let, obdobje preučevanja, ki je trajalo med letoma 2021 in 2023, se je že prevesilo v pripravljalno obdobje, ki bo končano letos jeseni. Kar konkretno pomeni, da v Frankfurtu že izbirajo ponudnike, ki bodo razvili zaledno infrastrukturo, pišejo pravilnike in testirajo tehnološke rešitve. Letos oktobra bo predvidoma Svet ECB sprejel odločitev o nadaljnjih aktivnostih, ključni pogoj za dejansko izdajo digitalnega evra pa bo sprejem evropske uredbe o uvedbi digitalnega evra: »Ta predlog je trenutno še vedno v zakonodajnih pogajanjih v evropskem parlamentu in svetu EU, njegov dejanski sprejem, vključno s časovno komponento, pa bo odvisen od hitrosti pogajanj. V Banki Slovenije sicer ocenjujemo, da bi do dejanske izdaje digitalnega evra – to je, da ga bomo lahko začeli uporabljati tudi v Sloveniji – lahko prišlo okvirno dve leti po sprejemu pravnega okvira.«

Morebitna uvedba digitalnega evra pa bo pomenila majhno revolucijo. Digitalni evro je namreč zamišljen kot digitalna različica gotovine, torej kot centralnobančni denar, ki bo brezplačno dostopen širši javnosti v elektronski obliki. Konkretno to pomeni, da bodo digitalni evri fizično obstajali v obliki kode, nad katero pa bodo imele izključni nadzor centralne in ne več poslovne banke. Če bo uveden digitalni evro, bo »naša« banka, pri kateri bomo imeli svoj račun, dejansko postala centralna banka – v Sloveniji torej Banka Slovenije. In ker bo s tem plačilni promet z digitalnimi evri postal javna storitev, za opravljanje osnovnih denarnih transakcij občani tudi poslovnih bank in njihovih storitev ne bomo potrebovali.