Kaj je danes levo?

Pred dvema tednoma, 14. aprila, se je zgodilo, kar se je že dolgo napovedovalo. Miha Kordiš, poslanec stranke Levica, njen dolgoletni član, poster boy, ki je nekoč poziral z baretko, zdaj pa raje nosi palestinsko ruto, je imel dovolj. »Ne grem se več,« je dejal in izstopil iz poslanske skupine, v kateri je preživel dobrih deset let. Že prej je bil v disciplinskih postopkih strankinih organov, marca pa ga je Levica izključila iz članstva. Mesec kasneje je torej Kordiš dokončno, z nekaj jeze in z borbenimi gesli na ustih, zapustil nekdanje tovariše.

Če spregledamo osebne antipatije med člani Levice, obtožbe o nasilju in izsiljevanju, se je spopad med Kordišem in njegovim »levim krilom« na eni strani ter strankinim vodstvom in poslanci na drugi vrtel okoli vprašanja, kaj je danes leva politika in kje so njene meje. Kordiš je na koncu trdil, da je Levica namenoma pozabila na svoje korenine, na nauke iz marksistične literature, na malega človeka, na delavce, na stvari, za katere naj bi se bil sam vseskozi zavzemal. »Mi, socialisti, zdaj štejemo le enega poslanca,« je dejal ob slovesu. »Več denarja za orožje in manj za pokojnine je zadnji žebelj v krsto nekdanje leve alternative.« Predlagana pokojninska reforma naj bi bila »nož v hrbet vsem – prekarcem, delavcem, bodočim upokojencem in drugim, ki so nam zaupali svoj glas«.

Kordiš ni edini kritik pokojninske reforme, ki je nastala pod poveljstvom ministra Luke Mesca, Kordiševega nekdanjega prijatelja, potem pa samo še političnega sopotnika. Pokojninski reformi nasprotujejo tudi nekateri sindikati, saj trdijo, da se »negotovosti v mladosti zdaj pridružuje še negotovost v starosti« in da je reforma zastavljena tako, da bo »vsaka naslednja generacija za enako delo prejemala nižjo pokojnino«. Navkljub kritikam velja, da so se o predlogu pokojninske reforme v koaliciji dogovorili in da so ga s podpisom podprli vsi socialni partnerji. Zdaj ga čaka zakonodajni postopek.

Pokojninska reforma je dober primer različnih pogledov na to, kaj pomeni leva politika. Na eni strani so tisti, ki govorijo, da reforma neupravičeno podaljšuje delovno dobo, na drugi oni, ki opozarjajo, da se podaljšuje tudi življenjska doba. Prvi govorijo o pravicah ljudi in zgaranih delavcih, drugi o vprašanju vzdržnosti pokojninskega sistema, pa četudi gre, to bi moralo biti jasno, za različni strani istega kovanca. Temelj dobrega pokojninskega sistema je vedno solidarnost, to je osnovna vrednota levih politik.

Luka Mesec o Kordišu ne govori rad. »Nikoli nisem zanikal ekonomske in politične realnosti, tukaj se bistveno razlikujeva. Nekaj je govoriti parole, nekaj drugega je zavihati rokave. Od parol ni mogoče živeti, zaradi parol ne plače ne pokojnine ne bodo višje, parole so prazne obljube.« Kaj pa obtožbe, da se Levica spogleduje z neoliberalizmom in da ni več leva stranka? »Levico v Evropi pogosto hendikepirajo prevelika pričakovanja. Vsakič, ko pride leva stranka v vlado, so pričakovanja izjemno velika, živimo pa v svetu, v katerem so politične in ekonomske strukture mednarodno prepletene, so del EU in svetovne ureditve, kar pomeni, da jih je zelo težko spreminjati. Pri spremembah je zato treba biti potrpežljiv, a v Levici smo na vseh področjih, ki smo jih vzeli v skrb, pokazali – to nam danes priznavajo celo na desni –, da se da.« Levici naj bi torej v tem mandatu, tako Mesec, uspelo nadgraditi socialno državo, skleniti dogovor o novem pokojninskem sistemu, oblikuje se steber dolgotrajne oskrbe, spreminja se stanovanjska politika. »V vsaki stvari pa bodo kritiki seveda našli še kaj, pri čemer smo ’naredili premalo’ in pri čemer bi lahko naredili ’še več’. Takšna drža je škodljiva, ker ljudi zaslepljuje z nerealnimi pričakovanji. Ta niso obogatitev javnega prostora, prej pomagajo pri uničevanju tega, saj ga sprevračajo v golo tekmo, kdo govori glasneje in kdo bolj pritiska na čustva ljudi.«

Nekaj je govoriti parole, nekaj drugega je zavihati rokave. Od parol ni mogoče živeti, zaradi parol ne plače ne pokojnine ne bodo višje, parole so prazne obljube.

To, da Luka Mesec brani svojo pokojninsko reformo, ni presenetljivo. Glavni razlog zanjo je, da se spreminja razmerje med zaposlenimi in upokojenci, med tistimi, ki vplačujejo v sistem, in onimi, ki pokojnine prejemajo. »Trenutno je eden od petih prebivalcev Slovenije starejši od 65 let, čez 30 let bo eden od treh. Sam ne vidim pametnejše možnosti, kot da se v taki situaciji dogovorimo, da bomo delali nekoliko dlje. S tem stabiliziramo pokojninski sistem in pomagamo ohranjati razmerje med zaposlenimi, ki plačujejo prispevke, in upokojenci, ki iz teh prispevkov prejemajo pokojnine. Nič socialističnega ni v idejah, da bi se ta reforma spodkopala, ker to samo pomeni, da jo bo ena od naslednjih vlad morala izpeljati pod veliko slabšimi pogoji, kot smo jo izpeljali danes – kdor misli, da podaljševanje upokojitvene starosti sploh ni potrebno, čeprav se naša družba stara, gradi solidarnost na plečih zaposlenih, ki bodo morali preživljati bistveno več upokojencev.« Levica je sicer še nedavno govorila, da delamo preveč in da je čas za krajši delovnik.

Težki časi

Odhod Kordiševega »levega krila« in njegova napoved ustanovitve »prave socialistične stranke« ni slovenska posebnost, tudi Levica razhoda ni doživela prvič. Fragmentiranje levih političnih sil je nekaj vsakdanjega, vse od časov delavskih gibanj s konca 19. stoletja. Hkrati je teza, da v Evropi ni levih vlad in levih politik, poenostavljena. Špansko vlado od leta 2018 vodi Pedro Sánchez, predsednik španskih socialistov, sedanjo vladno posadko pa je sestavil ob pomoči zavezništva manjših levih strank Sumar. Tudi portugalsko vlado je desetletje vodil Antonio Costa, socialist, po enoletni epizodi manjšinske desnosredinske vlade pa se Portugalski maja obetajo nove volitve, na katerih bi se lahko znova pokazala prevlada levih političnih sil. Nekaj levih idej je mogoče najti – četudi v obrisih – še drugje: norveško vlado vodi laburist Jonas Gahr Støre, dansko vlado socialdemokratka Mette Frederiksen, britansko laburist Keir Starmer. Poleg tega so na aprilskih lokalnih volitvah na Finskem levosredinski socialdemokrati dobili rekordno število glasov, Finci so torej množično zavrnili desnico, konservativno vlado in njene stranke – skrajna Stranka Fincev, ki v vladi zagovarja varčevalne ukrepe, predsednica Stranke Fincev Riikka Purra je finančna ministrica, pa je na občinskih volitvah izgubila polovico volivcev izpred štirih let. Tudi nekatera evropska mesta vodijo levi župani ali županje, Barcelono, Pariz, Grenoble, Gradec, Dunaj. Tukaj se naštevanje počasi neha. Večino evropskih vlad vodijo desni politiki v takšnih ali drugačnih koalicijskih različicah.

Evropska levica je v zadnjem letu doživela še dva poraza. Enega na volitvah v evropski parlament, kjer so leve skupine (S & D, Levica in Zeleni) skupaj izgubile 44 poslanskih sedežev, okrepila pa se je EPP in še bolj skrajne desne politične skupine, denimo skupini Patrioti in Konservativci in reformisti, ki obvladujejo slabo tretjino evropskega parlamenta. Drugi poraz je bil zlom nemške SDP na februarskih volitvah. Evropska celina ni pobarvana rdeče, nasprotno, vedno močnejša so desna, populistična gibanja, ki so si, paradoksalno, prisvojila politična gesla nekoč uspešnih levih strank.

Ko sem v Braziliji spraševala, kakšna je razlika med predsednikoma, levim Lulo in desnim Bolsonarom, so navadno odgovorili, da je bilo bolje živeti pod tistim predsednikom, pod katerim so bile cene riža, olja in drugih osnovnih življenjskih potrebščin nižje. Ljudje si želijo dostojnega življenja.

Ali torej leva politika v Evropi sploh še obstaja? Imajo leve ideje politični vpliv? Filozof Tadej Troha s Filozofskega inštituta ZRC SAZU trdi, da je teza o izginotju leve politike napačna. »Elementi leve politike – od reševanja stanovanjske problematike in vprašanj javnega prometa do javnega zdravstva in varne starosti – so prisotni v številnih političnih programih, o njih se ves čas govori kot o problemih, ki jih je treba posebej poudariti, in včasih se jih kakšna levosredinska vlada celo loti. A ker je zaradi defektne razporeditve družbenega bogastva sredstev za stvarno spoprijemanje s temi težavami strukturno premalo, da bi bili učinki zares bistveni, se ustvarja vtis načelne nerešljivosti. In ko se ta vtis vleče leta in desetletja, postanejo problem te težave same. Pridobijo stigmo nadležnih praznih floskul, ki jih je treba zamenjati s konkretnejšimi zahtevami.«

Vso to zmedo, naveličanost in razočaranje, ves ta sentiment nemoči in frustracij spretno izkorišča nova desnica. Tako se v Sloveniji za upokojence na ulicah zavzema Pavel Rupar, nekoč član stranke SDS, ki je v Sloveniji zagovarjala neoliberalizem. Kaj torej počne desnica? Izbira teme, ki ji politično koristijo. »Nekatere teme, recimo zeleni prehod, so izključene kot škodljive in nevarne, druge, recimo vprašanje varne starosti, pa nadomesti živi glas upokojencev, ki zahteva revolucionarno zvišanje pokojnin – ki naj ga financirajo privilegirani umetniki in nevladniki z Metelkove 6.« Troha dodaja, da levici na ravni programa in političnih sporočil ne preostane drugega, kot da stvari poimenuje s pravim imenom. »Ne preostane ji drugega, kot da tvega s predstavitvijo krute resničnosti posledic sodobnega kapitalizma, s podnebnim zlomom vred – a obenem ljudem ponudi roko, kjer se le da, in jih vodi pri razumevanju težav. Beg pred realnostjo se za levico nikoli in nikdar ni izšel, vedno je bila v zgodovini močna takrat, ko je znala videti jedro problema, ko je znala podati vizijo prihodnosti, četudi utopične. V tem pogledu bi morala narediti več glede videza modernosti.«

Marinko Banjac, politolog z ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa vzroke za težave levih političnih strank vidi drugje, ne le v porazdelitvi moči, ne le v vseprisotnosti kapitalizma in njegovih pravil, pač pa tudi v krčenju prostora, izbire, možnosti, misli. Današnji svet prinaša drugačen način delovanja kapitalizma, ključno vlogo prevzemajo tehnološke korporacije.

Podnebna kriza je že tako obsežna, da je glavna naloga globalne levice v tem, da poskusi ustvariti drugačno krizno konstelacijo. Ustvariti bi morala svet, ki bo v vse težjih podnebnih razmerah in prehranski krizi, ki bo nastala zaradi njih, znal stopiti skupaj.

»Vseprisotnost digitalnih naprav, dosegljivost platform in način delovanja teh prek ekstrakcije podatkov kot kapitala in algoritmizacije družbenega življenja niso prispevali le k neprecedenčni moči korporacij, temveč tudi krnijo heterogenost političnega prostora v smislu možnosti alternativ,« pravi Banjac. Videz, oblika, forma delovanja platform hkrati določajo način, kako jih uporabljamo. »V samem izhodišču so zasnovane tako, da uporabnike pasivizirajo (neskončno drsanje) in omejujejo (podeljevanje všečkov). Ponujajo primarni prostor družbenemu in političnemu angažiranju v obliki spektakla, influencerstva, ki narekuje obliko pred vsebino, zaradi česar lahko govorimo o produkciji antiintelektualizma, ki onemogoča ustvarjanje naprednih alternativnih idej, programskih izhodišč in podobno. V tem smislu gre za zaostritev krčenja prostora alternativam.«

A te alternative vseeno obstajajo. V Sloveniji jih spodbujajo različna civilnodružbena gibanja. To so Inštitut 8. marec pa skupina Glas ljudstva in kolektiv Danes je nov dan, če naštejemo le nekatere. Vsi imajo politični vpliv, celo tolikšen, da se je SDS odločila, da jih bo posnemala in ustanovila lastno »neodvisno« društvo Nova smer, ki naj bi mlade spodbujalo k aktivnemu državljanstvu. Nova smer je res neposrečeno ime, saj že obstajata Nova24TV in založniška hiša Nova obzorja, obe pa sta neposredno povezani s stranko SDS.

Do trditve, da je prihodnost levih politik v civilnodružbenih pobudah, je Banjac zadržan. Trdi, da je civilnodružbena sfera v sodobnem svetu v ambivalentnem položaju. »Po eni strani gre za okvir, ki daje različnim gibanjem, organizacijam in pobudam prostor onkraj omejitev strankarskega sistema, potencial pa imajo zato, ker doživljamo krizo predstavniške demokracije, saj ji zaupa vse manj ljudi, zaradi česar iščejo druge, manj konvencionalne oblike politične participacije.« To je nekaj dobrega, svežega. Vendar pa si »po drugi strani civilnodružbene organizacije ne morejo zagotoviti kontinuiranega delovanja drugače kot s prijavljanjem na razpise (državne, EU), nato pa se morajo prilagoditi njihovim ciljem in s tem izgubljajo avtonomijo. Vsekakor blokado in omejen potencial levice vidim v tem, da je razmeroma malo forumov in srečanj, na katerih bi izumljali in tlakovali pot demokraciji, kakršna šele bo.«

Dostojno življenje

Nika Kovač je direktorica Inštituta 8. marec. Četudi ji SDS vseskozi očita, da inštitut financira država, to ni res. Nasprotno, ves čas se trudi, da denar za financiranje dobi drugje, na razpisih mednarodnih institucij, ne iz državnega proračuna. Ravno te dni je ob pomoči sorodnih organizacij v EU zbral 1,2 milijona podpisov za varen in dostopen splav. Kar je res kolosalen uspeh.

Nika Kovač zaradi svojega dela pogosto potuje v ZDA, kar vidi tam, jo straši, straši jo tudi, ker tam ni leve alternative. »Donald Trump po kapitalski logiki uničuje vse, kar lahko. Ena od stvari, ki je uničena v ZDA, uničevali pa so jo tudi demokrati, je javno zdravstvo. Res se čudim, da se demokrati ne znajo organizirati okoli te teme. V politiki je namreč najpomembnejše vprašanje, kako živijo ljudje. Ko sem v Braziliji spraševala, kakšna je razlika med predsednikoma, levim Lulo in desnim Bolsonarom, so navadno odgovorili, da je bilo bolje živeti pod tistim predsednikom, pod katerim so bile cene riža, olja in drugih osnovnih življenjskih potrebščin nižje. Ljudje si želijo dostojnega življenja.«

Za Trumpov uspeh je več razlogov, pri čemer je treba omeniti, da je Joe Biden v zadnjem obdobju vložil veliko denarja v infrastrukturne projekte, ponekod so bile njegove politike bolj leve od tistih, ki jih je izvajal Barack Obama. A volivcev to ni prepričalo. Ostali so jezni in nezadovoljni. »Ljudje, ki so volili Trumpa, so govorili, da so ga volili, ker je napovedal nižje cene hrane, ker je napovedal, da bo prinesel mir. Marsikateri avtoritarec se je naučil tega trika. Ljudi prepričujejo z govorom o socialnih politikah, o boljšem življenju. Takšen je

Viktor Orbán, doma uporablja politično retoriko, ki naj bi bila leva, govori o delavskih plačah, o podpori družinam, a povprečna plača na Madžarskem je nizka, da ne omenjam težav, ki jih imajo z inflacijo. Orbán dobro ve, kako deluje ekonomski populizem. Nekateri so se v tej propagandi izmojstrili do skrajnosti. Narendra Modi je v predvolilnem času po Indiji gradil javna stranišča, ljudem je delil riž. Lepo, a na teh vrečah riža je bil vedno njegov obraz.«

Eden od temeljnih očitkov levim strankam je, da takrat, ko prevzamejo oblast, ko torej postanejo del vladnih koalicij, otopijo, da se pomaknejo proti liberalni sredini, da počno natančno to, kar Kordiš danes očita Mescu. »Ne gre za posredinjenje,« trdi Banjac, dilema, kdo je lev, kdo desen, kdo je skrajen, kdo ni, je bistveno bolj zapletena. »Politične ločnice niso nikoli fiksne, temveč so pogojene s širšimi družbenopolitičnimi in gospodarskimi konteksti. Poglejmo samo, kako so danes progresivni boji na ameriških in evropskih univerzah proti genocidnim politikam utišani in deklarirani kot nedopustni in radikalni. A če privolimo v etikete levo in desno, menim, da je dilema, ali izbrati bolj sredinsko, socialnodemokratsko pot ali pa bolj radikalno levo pot, v resnici lažna.« Obstajati mora oboje. »Levica mora imeti znotraj sebe različne tokove. Različne vizije in strategije znotraj levega pola lahko produktivno prispevajo k iskanju politik, ki ne bi le odgovarjale na duha časa – levica je danes obsojena na to, da ves čas odgovarja –, temveč bi izumljale alternative zdajšnjemu redu.«

Če nam leto 2025 kaj sporoča, nam sporoča to, da demokracija niti približno ni samoumevna in da bo zdrsnila v tiranijo, če bomo pustili, da se demokratični red še naprej preobraža v kaos.

Je torej Luka Mesec, nekoč glasen kritik Pahorjeve socialdemokracije, postal natančno tisto, kar ga je nekoč motilo, torej navidezni levičar? »Ves čas stojim in sem stal za istimi vrednotami. V politiko me je po finančni krizi popeljala jeza. Jeza generacije. Odraščali smo ob varčevalnih ukrepih, ob napadih na socialno državo, v času vrtoglave brezposelnosti. V politiko me je pripeljala jeza generacije, ki ni imela prihodnosti, ne stanovanj ne stabilnih delovnih mest, takrat se je zdelo, da smo obsojeni na životarjenje in prekarnost.« Temu se je torej po lastnih besedah uprl in sooblikoval levo politično stranko. »Varčevalne ukrepe smo kmalu po našem vstopu v parlament premagali in upam si reči, da smo bistveno  izboljšali položaj delavskega razreda s politikami, kot je zviševanje minimalne plače ali zaprtje trgovin ob nedeljah. V tem mandatu smo šli v vlado, in namesto da bi socialno državo krčili, kar se je dogajalo v moji mladosti, jo dograjujemo s stanovanjsko politiko, dolgotrajno oskrbo, širimo pravice iz dela, bistveno izboljšujemo pokojnine za najranljivejše. Sam sem bil vedno privrženec dejanj in rezultatov. Ti so podlaga za ocene o verodostojnosti politikov in strank.«

Stranka Levica se je sicer po volitvah odločila za tvegano igro. V času vlade Marjana Šarca je delovala kot občasni koalicijski partner, bila je tudi sokriva za padec te vlade. Zato ji po volitvah leta 2022 ni preostalo drugega, kot da je vstopila v vlado Roberta Goloba, kjer pa je dosegla ravno tisto, kar ji v času Marjana Šarca ni uspelo. Odpravljeno je bilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, nastal je obvezni zdravstveni prispevek, ki pa je kljub drugačnim napovedim za vse enak, uspelo ji je zagnati javno stanovanjsko politiko. Politični cilj Levice je bil dosežen samo deloma.

»Problem Levice je strukturne narave,« pravi Tadej Troha. »Če je v opoziciji, deluje zgolj kot sistemski kritik, če je v vladi, je stvar še slabša. Pa ne zato, ker bi se v vladi preveč kompromitirala, to se mi zdi še najmanjša težava. V vladi lahko dejansko naredi celo kaj dobrega. Pravi problem je v tem, da se s tem bistveno spremeni narava opozicije. Šele zdaj, ko je Levica v vladi in je opozicija v celoti desna, se lahko desnica (in z njo Resnica) prikazuje kot glas ljudstva, kot glasnik splošnega ljudskega sentimenta. Ta ima povsem realne razloge, v politični praksi pa ga poganja videz samovšečne oblasti – za ta videz je v prvi vrsti odgovoren predsednik vlade.«

Težave s solidarnostjo

Leva politika poudarja solidarnost, solidarnost pa prinaša tudi odpovedovanje. Ta dilema je najznačilnejša pri vprašanju zelenih politik. Kako naj torej levi politiki ljudem razložijo, da bo treba, če želimo ustaviti podnebne spremembe, spremeniti življenjske navade? Kdo bo volil tiste, ki pridigajo, da se je treba odpovedati vsaj drugemu družinskemu avtomobilu?

Edini način, da v Sloveniji nekako obdržimo levosredinsko vlado – ne glede na to, ali jo bo vodil nov ali star obraz – je, da začne po hitrem postopku izvajati politike, ki bodo krepile socialno državo, ki bodo konkretno vplivale na življenje ljudi.

Banjac o teh dilemah razmišlja radikalno. »Za leve politike je edini način, kako drugače zastaviti zeleno politiko, da iščejo rešitve v odrasti (degrowth). Sedanja ureditev in postavljeni cilji zelenega prehoda težav v takšni in drugačni obliki ne odpravljajo, temveč kvečjemu perpetuirajo idejo stalne rasti, ki pomeni reprodukcijo sedanjega produkcijskega načina.« Tako zagovorniki zelenih politik radi govorijo o trajnostnem razvoju in hkrati o gospodarski rasti, pa četudi je neskončna gospodarska rast na planetu omejenih virov nemogoča. »Ponujene alternative, kot je uvajanje krožnega gospodarstva, vsega tega ne odpravljajo. S tem so leve politike v zagati, alternative so v odpovedovanju privilegijem in navidezni lagodnosti. Je pa levici treba priznati, da krepi širše zavedanje o resnosti okoljske in podnebne krize, saj o njej razmišlja skupaj z razmišljanjem o socialnih vprašanjih.« Desnica tega ne počne, desnica deluje ravno nasprotno. »Desnica krepi občutek stiske ljudi med drugim tako, da za njihove socialne probleme krivi tudi (vendar ne izključno) ’nore’ zelene politike. Kakorkoli, dejansko levica v trenutnih razmerah, če želi biti kolikor toliko legitimna in razumljiva, ne more zagovarjati res radikalnih sprememb načina življenja. Verjetno nas bodo morale k temu prisiliti razmere ali zlom,« še dodaja Banjac.

Tudi Luka Mesec priznava, da gre za težka, tako rekoč nerešljiva vprašanja. Kako ljudem povedati, da potrošništvo, veliko ljudi uživa v njem, škoduje okolju? Kako biti prepričljiv, če na drugi strani desnica – pri nas so to SDS in NSi in še zunajserijska Resnica, kje drugje pa Donald Trump – ljudi prepričuje, da so ideje zelene prihodnosti ludistični ekološki terorizem?

»Politika ni vsemogočna,« priznava Mesec. »Zeleni prehod se lahko zgodi samo z globoko družbeno preobrazbo, kjer bo na tnalo treba dati naš potrošniški odnos do sveta. Morda moramo začeti ravno z odpravo potrošniškega odnosa do politike, ki gre nekako po kopitu: ’Volil sem to in to stranko, zdaj pa naj ona zrihta.’ Tako smo prišli do zelenega new deala evropske komisije, ki ga danes vsi sovražijo, ker ga čutijo kot kup regulacij in prepovedi. A težava je ravno v tem, da politika, če ji delo outsourcamo, če tako rečem, ne more omejiti potrošništva, ki žre svet, drugače kot z regulacijami in prepovedmi. Da bi lahko izpeljali zeleni prehod, bi morali spremeniti ekonomijo, način življenja, vrednote, življenjske cilje. Politika je tukaj seveda bistvena, a tega nikoli ne bo mogla izpeljati sama. Dogovoriti se bomo morali o skupnih družbenih ciljih, skupnem nastopu.«

Vse to je res. Toda svet, v katerem živimo, je svet strahov, ki jih širijo desne stranke, nekateri izmed njih so sicer upravičeni, za nekatere je kriv celoten politični razred. Kako naj torej leve stranke tekmujejo s tem, kar ponuja desnica, s strašenjem pred tujci, pred gospodarskim zlomom, kako naj vprašanje varnosti in vojne v Ukrajini obrnejo tudi v vprašanje socialne varnosti?

Tadej Troha pravi, da se lahko v današnjih globalnih razmerah levica postavi samo tako, kot se postavlja, torej kot nasprotnik varnostne obsesije in zagona vojnega gospodarstva. Podobno naj bi bilo z vprašanjem segrevanja ozračja. »Zeleni prehod, če ga zastavimo resno, ne bo prinesel gospodarskega zloma, to je jasno, to je mogoče pokazati s podatki. Je pa, se bojim, podnebna kriza že tako obsežna, da je glavna naloga globalne levice v tem, da poskusi ustvariti drugačno krizno konstelacijo. Ustvariti bi morala svet, ki bo v vse težjih podnebnih razmerah in prehranski krizi, ki bo nastala zaradi njih, znal stopiti skupaj. To, kar na globalni ravni opazujemo zdaj, se, nasprotno, zdi kot strateška razporeditev figur za čas, ko bo vojna namenjena boju za obstanek.«

Kadar gre družbi dobro, kadar vse cveti, raste in se razvija, ljudem ni težko. Uživajo v svoji individualnosti, uživajo v svobodi. Danes živimo v drugačnem svetu. »V slabih časih se praviloma naša individualnost preobrazi v kolektivnost,« razmišlja Luka Mesec, iz jaz bi morali postati mi. »Orožje nas ne bo rešilo pred grožnjami. Pogovarjati bi se morali o drugačnih varnostnih konceptih, vprašati bi se morali, kaj nas zares ogroža. Bistveno bolj kot Rusija nas ogrožajo druge stvari, od podnebnih sprememb do realne možnosti, da se v Evropi spremo med seboj. Pomislite, kaj bo z nami, če se bodo v EU na oblast zavihteli nacionalisti.«

Levim strankam ne preostane drugega, kot da tvegajo s predstavitvijo krute resničnosti posledic sodobnega kapitalizma, s podnebnim zlomom vred – a obenem ljudem ponudijo roko in jih vodijo pri razumevanju problemov.

Luka Mesec kot levičar verjame v dve vrednoti, udejanjal pa naj bi ju prav demokratični socializem, o katerem je Levica govorila v času, ko je ni bilo v parlamentu, ampak je protestirala na ulicah. »Kapitalizem pomeni jaz, pomeni tekmo in individualizem; socializem pa pomeni mi, skupnost, sodelovanje, solidarnost. Druga vrednota je demokracija. Dandanes je res ključno, da jo branimo. Platon je že pred dvema tisočletjema in pol opisal tale problem: demokracija ima po njegovem tendenco, da drsi v brezvladje, anarhijo – ta pa se sprevrže v najslabši način vladanja, v tiranijo. In če nam leto 2025 kaj sporoča, nam sporoča to, da demokracija niti približno ni samoumevna in da bo zdrsnila v tiranijo, če bomo pustili, da se demokratični red še naprej preobraža v kaos. Tudi zato je ustvarjanje lažnih pričakovanj škodljivo. Sam ne mislim pomagati ustvarjalcem kaosa, moja izbira je jasna: demokratični red. In pokazali smo, da v njem je prostor za socialistične reforme.«

Pomen utopij

Vrnimo se na začetek, kaj konkretno so tiste politike, ki bi jih morale zagovarjati leve stranke? Aktivistka Nika Kovač je jasna. Zanjo so leve politike tiste, ki omogočajo dostojno življenje, to so politike, ki delajo za ljudi, politike, ki nadgrajujejo socialno državo. »So brezplačno učno gradivo v šolah, pomoč materam samohranilkam, pomoč upokojencem, leve politike so tiste, ki ne dajejo prednosti kapitalu, pač pa ljudem.« Tako preprosto naj bi bilo.

Nika Kovač je kljub kulturi zgražanja in ogorčenja zadržano zadovoljna s tem, kar počne vlada Roberta Goloba, predvsem tam, kjer poskuša uvajati leve politike. »Nekatere stvari, ki so bile sprejete pod to vlado, so pomembne. Denimo Anhovo in boj za čist zrak. Ogromno je bilo lobiranja, pritiskov, nazadnje so zakon podprle celo opozicijske stranke. Podobno je z zakonom, ki razmejuje javno in zasebno zdravstvo, tudi nanj je vlada lahko ponosna. Omejevanje oddajanja stanovanj v kratkoročni namen je prav tako pomembna stvar.« A vse ni idealno, ne toliko zaradi vlade, bolj zaradi javnega prostora, medijev, ki radi napihujejo afere, ki to v resnici niso. Nika Kovač pravi, da je najslabše, če se sprijaznimo s permanentno volilno kampanjo. »Zelo jezna sem, ker se pri nas pogosto osredotočamo na politične igrice, na spletke, škandale, pri tem pa pozabljamo, da ima vlada pred seboj še četrtino mandata. Edini način, da v Sloveniji nekako obdržimo levosredinsko vlado – ne glede na to, ali jo bo vodil nov ali star obraz – je, da začne po hitrem postopku izvajati politike, ki bodo krepile socialno državo, ki bodo konkretno vplivale na življenje ljudi.« Vladna politika bi morala nagovarjati najrazličnejše segmente prebivalstva, od vprašanja, kako živijo študentje, kako do brezplačne osnovne šole, do pomoči upokojencem. »Treba je sprejemati ukrepe, ki bi konkretno vplivali na življenje ljudi, ki bi jim pomagali, zaradi katerih bi bili malo manj jezni. Morda se motim, morda sem naivna, a mislim, da bodo volivci in volivke podprli politike, ki delajo dobro. Sama s tem nimam težav.«

Francoski filozof Thomas Piketty je skupaj z ameriškim filozofom Michaelom Sandelom januarja izdal knjigo Equality: What It Means and Why It Matters. V njej Sandel pojasnjuje, kaj se je zgodilo z demokrati. Ljudje, delavci so jih začeli jemati kot del elite, ki nanje gleda zviška, namesto da bi se zavzemala za njihove interese. Podobno naj bi bilo tudi z drugimi levimi strankami. Leve stranke naj bi bile desnici skratka dovolile, da je monopolizirala najmočnejša politična čustva, domoljubje, pripadnost skupnosti. In zdaj naj bi levica potrebovala politično vizijo, ki združuje populizem in patriotizem. Na eni strani je to »radikalna kritika neenakosti in neodgovorne, koncentrirane gospodarske moči, kar je populizem, na drugi strani je to večji poudarek na skupnosti, solidarnosti in na skupnih državljanskih obveznostih, kar je patriotizem.« Čustva torej, čustva pripadanja in skupnosti, ne pa čustva jeze in ogorčenja. Vse tisto, kar pri nas redno videvamo na shodih Pavla Ruparja in kar smo videvali pred celjskim sodiščem.

A pozor, tudi pozitivna čustva v politiki so manipulativna, morda so bližnjica do src volivcev in volivk, za večje spremembe pa bo leva politika potrebovala pogum in domišljijo. Morala bi ponuditi radikalno ekonomsko alternativo, začenši s pravičnejšo davčno politiko in drugačno, novo, prepričljivejšo vizijo prihodnosti. In to brez gesel prejšnjega stoletja, pomembnejši so ljudje, ki bi lahko te ideje uresničili.