»Ko se udriha po mladih, kako so nevzgojeni, se zmeraj pozabi povedati, kdo jih je vzgajal«

Psiholog dr. Dušan Rutar, sicer že več kot 30 let zaposlen v kamniškem zavodu Cirius, kjer dela z mladimi s posebnimi potrebami, je človek, ki bi ga lahko označili za polihistorja. V njegovi domači pisarni, kjer smo se sestali z njim, so knjige zložene do stropa. Nekateri ga poznajo po zapisih, ki jih skoraj vsak dan objavlja v spletnem dnevniku. Pedagogi, psihologi in vzgojitelji ga hvalijo zaradi strokovnih del na temo vzgoje, spet drugi se ga morda spomnijo s tečajev intelektualne samoobrambe, ki jih je kot anarhistični mislec dolga leta vodil na Metelkovi v Ljubljani, sicer pa je napisal tudi več deset knjig o filozofiji, psihoanalizi in filmih, ki jih naravnost obožuje. Kadar ne piše, se rad pogovarja. »V pogovoru se skriva bistvo odnosov,« pravi, »odnosi pa skupaj držijo svet.« Zato je za začetek pomembno, da se sploh znamo pogovarjati.

Naslednjo uro in pol bova sedela tukaj in se poskušala pogovarjati. Gospod Rutar, kako lahko poskrbiva, da bo to kakovosten pogovor, v katerem bova drug drugega slišala in kaj od njega odnesla? Kaj naredi pogovor »dober«? 

Pogovarjanje je v resnici zahtevno, kognitivno in energijsko. Pravzaprav je tudi potratno. Časovno je potratno, ker pogovarjanje najprej ni samo izmenjava informacij, klepetanje, komuniciranje, ampak je nekaj drugega. V naravi pogovarjanja je, da je počasno. Ko se pogovarjamo, se pogovarjamo počasi, ker če se ne pogovarjamo počasi, se, prvič, ne moremo dobro slišati in pravzaprav hitimo. In če hitimo, to po navadi pomeni, da samo čakamo, kdaj bo sogovorec utihnil, da bomo spet prišli na vrsto. To ni pogovarjanje.

Kaj potem je? 

Kadar drug z drugim komuniciramo, je to nekaj sorazmerno neosebnega. Nekaj sporočimo drugemu, mu povemo svoje mnenje in nam je tako rekoč vseeno, kaj bo naredil s tem, vsaj dokler se z nami večinoma strinja. Ko pa se pogovarjamo, se v resnici, če bi lahko uporabil malce poetičen izraz, duša začne dotikati druge. In da je to mogoče, mora biti duša odprta. Ko komuniciramo, ne potrebujemo nobene odprtosti, takrat samo prenašamo informacije. Pogovarjanje pa je najprej neko svojevrstno duhovno odpiranje drugemu. Kajti značilnost pogovarjanja je, da sogovornika drug od drugega želita, da sta odprta, kot se reče, in v tem smislu sta tudi ranljiva.

Ranljivosti pa praviloma ne maramo najbolj. 

Bežimo pred njo. A če naju ni strah ranljivosti, če nisva obremenjena s tem, kdo bo v pogovoru več govoril in »zmagal«, če sva odprta drug do drugega in vsak od naju dopusti, da drugi vpliva nanj, kar je svojevrstno tveganje, imava izpolnjene vse pogoje za dober pogovor.

Ko se poskušamo pogovarjati, kdaj govorimo kar drug mimo drugega. Še več, projiciramo, ko se pogovarjamo z drugimi in celo kadar samo razmišljamo o njih, to po navadi počnemo skozi prizmo lastnih koristi. 

Drži. To je nekaj naravnega v človeški osebnosti – spontano želimo potrditev. Želimo, da nas drugi potrdi, praviloma, da se z nami zmeraj strinja. Takoj ko se ne, hitro postanemo napeti in malce sumničavi. Zato tudi radi izbiramo teme za pogovor, s katerimi se ni zelo težko strinjati. Na primer vreme. Če rečem, da zunaj sije sonce in je še kar toplo, je zelo verjetno, da se boste strinjali z mano. Izbiramo teme, podatke, dejstva, informacije, ki so čim bolj nevtralni. To je varno. V tem smislu mi je tudi vseeno, kaj boste naredili z informacijo, ki vam jo bom dal.

To je pripeljalo do skorajda patološke potrebe nekaterih, da ves čas govorijo in govorijo – v žargonu rečeno nakladajo –, ne da bi pomislili, ali je sogovorcu sploh do tega. Živimo v kulturi, ki na veliko načinov takšno obnašanje celo potrjuje. Že pred časom se je uveljavilo nekaj, kar recimo pred stoletji sploh ni obstajalo – da imamo bojda pravico do absolutne svobode govora. Da lahko torej govorimo, karkoli, kolikor hočemo in kar hočemo, če to drugi želijo poslušati ali ne. Težava s to domnevno pravico je, da pravzaprav ne upošteva ključnega vprašanja, ali je drugi res dolžen poslušati vsa moja mnenja. V resnici jih ni.

Hitro postanemo sumničavi, nezaupljivi, kadar se pogovarjamo. Ni to povsem logično? Živimo v kulturi »jaz, jaz, jaz«. Če je kdo »drugi«, potem moram z njim logično tekmovati. Do njega moram biti nezaupljiv.

Drugega potrebujemo v smislu, da nas potrjuje, zato imamo radi monologe in samopotrjevanje, ne dialogov. To pogosto vodi ljudi recimo k uživanju pred kamerami, pred množico, kjer morajo potem ves čas skrbeti, da se jih ljudje ne bi prehitro naveličali, saj bi jim zaradi tega odtegnili pozornost, ki jo tako nujno potrebujejo. To priča o tem, da gre pravzaprav za globoko prizadeto, poškodovano osebo, ki hoče ves čas nekomu nekaj dokazovati in močno potrebuje samopotrjevanje. Ob tem se poraja vprašanje, zakaj toliko ljudi to tako močno potrebuje. Človek, ki je samozavesten in vsaj približno duhovno dozorel, tega spektakla ne potrebuje. Paradoksalno ljudje, ki so v resnici modri ali veliko vedo, zelo malo govorijo. Ne potrebujejo vsega tega. Vse to, o čemer govoriva, očitno potrebuje samo določen tip subjektivnosti. Danes je to predvsem človek, ki sledi neoliberalni ideologiji individualizma. Ta spodbuja ljudi k ideji, da vsak »uspe« sam in se mora dokazovati pred drugimi.

Težava z domnevno pravico do absolutne svobode govora je, da ne upošteva ključnega vprašanja, ali je drugi res dolžen poslušati vsa moja mnenja.

Narcise mislite? Rekli ste, da nas pogosto sploh ne zanima, kaj ima drugi povedati. Zakaj si potem vseeno prizadevamo za odnose?

To je seveda temeljno vprašanje. Iz odnosov smo narejeni. Rojeni smo v svet, ki ga oblikujejo in skupaj držijo odnosi. To nas dela človeška bitja, brez njih bi ostali, kot se temu reče, človeška žival. Kako odnose graditi, vzdrževati, kultivirati, negovati, to pa je druga stvar. Obstaja močna potreba, da se naučimo pogovarjati in poslušati. Ko se tega naučimo, se zgodi, kar se zdajle dogaja nama: osebi sedita skupaj, nočeta nastopati vsaka s svojim monologom, si upata prisluhniti in se odločita, da jima bo mar za drugega. In spet sva na začetku: tako kot velja za pogovor, tudi za odnose velja, da jih je graditi precej naporno in potratno. Graditi jih moramo košček za koščkom vsak dan. Če jih nekaj časa ne kultiviramo, začnejo razpadati in se krčiti. Tako kot pogovor se tudi odnos, če ne razpade v celoti, začne krčiti samo še na komunikacijo, na osiromašeno izmenjavo informacij.

Odnosi gradijo skupnosti. Nekoč so te osmišljali majhni obredi, naj bodo cerkveni ali v družini, ki so pomagali osmišljati skupnost. Danes vsak sedi na svojem bregu in išče svoj smisel. 

Mislim, da moramo biti tukaj vseeno malce previdnejši. Drži, od pamtiveka so ljudje imeli različne rituale. V mislih se nam nariše tista klasična podoba: jama, ogenj, noč, ljudje so zbrani okoli ognja in si pripovedujejo zgodbe. Kakšen ritual, ki je nekoč držal skupnost skupaj, je seveda izginil ali pa so ga nadomestili novi. Ampak Zygmunt Bauman je lepo pokazal, kaj je te rituale, veznike skupnosti, nadomestilo – tako imenovane mreže. V njih pa je spet veliko predvsem komuniciranja. Danes lahko z enim elektronskim sporočilom dosežemo na milijone, če ne na milijarde ljudi. Vprašanje je samo, koliko je v teh mrežah takšnih podob, ki res povezujejo ...

Koliko pa je samo šunda? 

Točno. Gotovo gre deloma tudi za povezovanje. Če bi hoteli danes zagnati revolucijo, bi nam prek naših mrež morda na Prešernov trg v Ljubljani ali kam drugam uspelo zvabiti več tisoč ljudi. Ni pa nujno, da bi bili jutri ali pojutrišnjem še zmeraj tam. Blazno všeč mi je sicer ideja revolucije, ki se ne bi začela s protesti na ulici ali kakšnim hujšim nasiljem, temveč s tem, kar midva počneva ta trenutek – s počasnim pogovarjanjem. Si predstavljate več tisoč ljudi, ki bi se zbrali na trgu in se dan in noč samo pogovarjali? Elite bi se verjetno začele paranoično spraševati, kaj počnejo. Najhuje zanje pa bi bilo, da pravzaprav nič, vsaj nič takšnega, kar štejejo za produktivno. To bi bila čista katastrofa za kapitalizem. Kaj bi se zgodilo, če bi pogovor, to, za kar pravimo, da tiči v samem jedru nas kot simbolnih bitij, enkrat za spremembo vzeli smrtno resno?

O revoluciji zmeraj razmišljamo kot o nečem televizičnem. To, kar opisujete, ne vključuje krvi in streljanja in dimnih bomb, verjetno pa je res najbolj subverzivna stvar, ki jo človek v neoliberalnem kapitalizmu lahko naredi. 

Mislim, da res. Večina ljudi si na kaj takega sploh pomisliti ne upa, ker bi to pomenilo izstopiti iz običajnih tokov življenja. Prvič, verjetno v tem sploh ne bi videli smisla. Zakaj bi se pogovarjali? In drugič, najverjetneje bi rekli: Planet se bo ustavil, ne, še huje, kapitalizem se bo porušil! Ne bi bilo to v resnici nekaj dobrega?

Omenili ste Baumana. Rad se je navezoval na Maxa Webra, ta pa je pisal o sekularizirani družbi kot o »odčaranem svetu«, ki je izgubil smisel, a smo ga ljudje zato spet »začarali«. Z zatekanjem k novim (lažnim) avtoritetam in v teorije zarote. 

Če bi nas res zanimalo, v kakšne m svetu živimo, v kakšni družbi in kaj jo poganja, ampak če bi nas to čisto zares zanimalo – potem bi spet ugotovili, da je to hudičevo zahtevno vprašanje, ki od nas terja precej truda. Pa še takrat ne bi prišli do celostnega odgovora. Vendar obstaja tudi hrbtna plat tega. Recimo, da živimo v svetu, v katerem ljudje čisto spontano čutijo, da je nekaj narobe, četudi ne vedo točno, kaj bi to bilo. Takrat se znajdejo na križišču. Bodo šli pogledat, kaj je resnica tega nelagodja? Ne, to sva že rekla, da je prezahtevno. Kaj bodo naredili? Poskušali bodo poiskati tiste, ki domnevno vedo, kaj je resnica. Zakaj bi iskali resnico, če pa jim ni treba?

V krizah ljudje ne iščejo resnice, temveč nadzor in varnost. Od tod poziv: Potrebujemo avtoriteto! In jo dobijo. V trenutkih postresnice dobijo še guruje za samopomoč in vplivneže, ki z nasveti ponujajo jasnost sredi kaosa. Želja ljudi po močnih avtoritetah je želja po redu, jasnosti in morali – vendar pogosto za ceno pravičnosti, resnice in dialoga. Nekateri se radi predajajo avtoritarni preprostosti. Izum sovražnika je prvo dejanje ljudi v krizi.

Ta miselnost seveda za mizo pripelje človeka, kot je ameriški predsednik. Kajti on »ve«! Ljudje se navdušujejo nad njim, ker jim prihrani ogromno kognitivnega in drugega truda pri iskanju resnice. Bojim pa se, da živimo v času, ko je njemu podobnih vseznalcev in gurujev res na pretek. A da ne bo pomote, nikoli v nam znani zgodovini človeštva se ni zgodilo, da bi večina ljudi rekla: Ne, ne, ne potrebujemo »trumpov« in njihovih rokohitrskih, instantnih rešitev, raje bi počasi prebirali knjige in se pogovarjali. Bilo bi iluzorno verjeti, da je bilo kdaj zares drugače.

Všeč mi je ideja revolucije, ki bi se začela s pogovarjanjem. Si predstavljate več tisoč ljudi, ki bi se ves dan samo pogovarjali? To bi bila katastrofa za kapitalizem.

Iščemo smisel, rešitve, odgovore – a zadnja desetletja tudi zmeraj bolj to, čemur bi rekli sreča. Starogrški filozofi so se pehali za absolutnim dobrim, mi si želimo sreče. 

Dovolj sem star, da se spomnim, kako se je dogajal postopen premik v tej smeri. Če bi bil moj stari ata, rojen leta 1905, zdajle tukaj z nama in bi ga vprašali, ali je smisel življenja iskanje sreče, bi vas samo čudno gledal. Bil je kmet, imel je kmetijo, zemljo, v štali živino, ob koncu leta pa koline. Imel je kaj jesti in spal je na toplem. Kakšna sreča neki? Če bi šli še nekaj stoletij nazaj, bi vam rekli, da so kdaj srečni, ker se imajo dobro, pa naslednji dan ne več, potem pa tako ali tako počasi umrejo, če jih prej ne pospravi kuga ali katera od nešteto drugih katastrof. Osebno sem otrok socializma. Nočem biti preveč nostalgičen, ampak takrat smo, če se malce pošalim, dobro vedeli, kam po srečo – v Trst smo hodili po kavbojke, tam sem si kupil prvo ploščo.

Katero, če ni skrivnost? 

Pat Garrett and Billy the Kid Boba Dylana, ki jo je posnel za istoimenski vestern [v slovenščini Bivši prijatelj Kid, op. a.]. Še zmeraj jo imam. A hotel sem reči, da je v nekem obdobju kapitalizma sreča, kot je pravilno ugotavljal že Theodor Adorno, postala samo produkt. Res smo začeli verjeti, da je srečo mogoče kupiti. Načeloma jo je mogoče – naj bo to neka storitev, potovanje ali pa priročnik, ki ti pravi, da nas do sreče loči samo 12 preprostih korakov. Vse to je seveda čista iluzija.

Še iz človeka smo napravili produkt – o ljudeh govorimo kot o »človeških virih«. Pogosto sicer slišimo, da so otroci naša največja sreča. Srečo je treba kakopak čuvati, zato jih nekateri starši zavijajo v vato in ves čas bdijo nad njimi.

Ko smo bili mi otroci, naši starši niso doživljali kakšnih posebnih pritiskov, kaj ali kdo bi morali postati njihovi otroci. Bili so nekateri pritiski, gotovo, a v primerjavi z današnjimi res zanemarljivi. Moja mama je bila snažilka, ki je delala v fabriki streljaj od doma, otroci pa smo bili v glavnem na igrišču in v bližnjem gozdu. Tedaj ni bilo tako imenovanih helikopterskih staršev. Ta koncept se je rodil v ameriških urbanih okoljih konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je bilo precej bolj razumno biti pozoren na otroka, da ne bo kam zašel. Te potrebe pri nas zares ni, je pa sama zahteva po večjem nadzoru nad otroki pomenila dodaten pritisk za starše in otroke.

Po drugi strani nekateri starši iz otrok delajo projekte in se prek njih poskušajo samouresničiti. Skorajda obsesivno jih negujejo kot male bonsaje. 

Ko sem bil študent psihologije in smo jemali teorije motivacije, je bila izredno priljubljena piramida Abrahama Maslowa, ki je ugotavljal, da ljudje v glavnem zadovoljujemo neke osnovne potrebe – dihamo, jemo, pijemo in tako naprej –, kar je postavil na dno svoje piramide, čisto na vrh pa to, čemur pravimo samoaktualizacija. V osnovi gre za idejo, da se v človeku skriva cel kup potencialov, ki jih lahko uresničuje. Ta ideja pa je v zelo kratkem času postala del tako imenovane pop psihologije. Prej je veljalo, da lahko človek doživi izjemne trenutke sreče sem in tja, v pop psihologiji pa je sreča postala pravzaprav dogma. Po novem so to trenutki, ki jih je mogoče dosegati ves čas.

Če se vrneva k staršem – zanje je to pomenilo nov pritisk, ki jim je pravil: V otroku se skriva cel kup potencialov, in če boste le dovolj hitro začeli pritiskati nanj (ga vozili na to in ono dejavnost, ga vpisali v zasebno šolo in še kaj), jih bo bržkone dosegel. Tako je psihologija iz predavalnic prišla na trge in ulice, če lahko tako rečem, in postala popularna nosilka pritiskov, ki jih starši niti več ne dojemajo kot take, temveč kot nekaj povsem normalnega. Pogovarjanje o vsakdanjih izzivih življenja je zamenjal spektakelski žargon, organsko povezan z neoliberalnim novorekom.

Jasno, kdo pa ne bi hotel, da njegov otrok postane samoaktualizirana osebnost? To je vendar nekaj dobrega. 

Vse življenje delam z mladimi. V razmeroma kratkem času sem srečal osem neverjetno usposobljenih najstnikov, večinoma deklet, tik po poskusu samomora. Šlo je za odličnjakinje, nobene štirice niso imele do konca gimnazije, z zalogo različnih odličij in priznanj ... Ampak so bile duševne razvaline. Pritiski so bili preprosto prehudi. Težava je v tem, da nam je uspelo ustvariti tako imenovano kulturo zmagovalcev, ki jo predvsem mediji pomagajo ves čas krepiti.

Pri tem je morda najtežavneje, da ni dejanskega nosilca pritiskov. Težko bi zares s prstom pokazali, kdo jih izvaja, ker se zdijo tako naravni. Tudi staršev, če ne štejemo nekaj monstrumov, ne moremo v celoti kriviti zanje. Kdaj že majhne stvari pustijo sledi. Mladi mi pripovedujejo, da jim starši nikoli niso rekli, da morajo imeti same petice, a so se seveda zapičili ravno v tisto eno štirico, ko so prinesli domov spričevalo. Zdi se logično – zakaj pa ne bi imel otrok samih petic? Narobe že ni in tudi prav pridejo, če se želiš vpisati na elitno gimnazijo. Po istih načelih deluje pop psihologija. Ponuja nam prijetne stvari in deluje celo koristno. Pozabimo pa se vprašati, kakšen vpliv ima na družbo, predvsem na najmlajše.

V zadnjem času smo bili priča številnim polemikam o mladih. Če bi spremljali samo te razprave, bi verjetno mislili, da so popolnoma skrenili s poti. Ni takšno mnenje v resnici malce hinavsko, če pa so mladi predvsem zrcalna podoba nas, odraslih? 

Izjemno hinavsko je. V isti sapi, kot se udriha po mladih, kako so ponoreli in nevzgojeni, se zmeraj pozabi povedati, kdo jih je vzgajal. In medtem ko udrihamo po njih, na drugi strani spet hvalimo zmagovalce in razlagamo, kako bi bilo dobro, če bi lahko delali dlje v starost in čim več, pa kako mora bruto domači proizvod za vsako ceno rasti, saj si bomo tako lahko več privoščili. Nenehno kričimo: Delaj več! Delavci so si komaj izborili osemurni delovnik, danes pa bi nekateri najraje delali po 14 ur na dan ali pa dopoldne v javnem sektorju in nato popoldne še malo pri zasebniku. Naravnost bizarno je spremljati, kako se nekateri zgražajo, če jim to poskušaš omejiti. Obenem ni čudno, da so otroci, katerih staršev ni nikoli domov, zmedeni in pod pritiskom, da bi morali početi podobno.

Ne samo mladi, vsi smo zmedeni, tudi odrasli. 

Jasno. Razen elit, kjim je mehko postlano. Ljudje potem v tej zmedenosti, ki jo spremljajo stres, pretirana pričakovanja in občutki krivde, iščejo izhod. Zato ni čudno, da zraste potreba po raznoraznih gurujih in vplivnežih, ki se ponujajo kot rešitelji, čeprav samo prilivajo olje na ogenj. Ljudje so zgarani, guruji pa jim razlagajo, da morajo samo malce okrepiti voljo ali pa začeti meditirati. Čeprav bi jim bilo treba reči le, naj se ustavijo in uživajo v tem, kar jim je že uspelo prigarati, namesto da garajo naprej in se zaradi občutkov krivde samouničujejo. Za koga?

Pop psihologija nam ponuja prijetne stvari in deluje celo koristno. Pozabimo pa se vprašati, kakšen vpliv ima na družbo, predvsem na najmlajše.

Človek je tako rekoč razsrediščen in išče sidrišča – avtoritete. Tudi v zadnjem času smo veliko poslušali, da mladi potrebujejo predvsem avtoritete. Zakaj smo tako obsedeni z idejo »gospodarja«? 

Kaj sploh pomeni, da nekdo potrebuje avtoriteto? Če smo ljudje razumna bitja, se velja vprašati, kakšno avtoriteto nad seboj potrebuje takšno bitje. Prav nobene. Kajti razum je že sam po sebi avtoriteta. Razumno bitje torej ne potrebuje učlovečene avtoritete. Če se znajdemo v zagati in nam lasten razum ne ponudi odgovora, se bomo morda zatekli k drugemu. Ampak tudi nad njim je samo razum. V idealni situaciji bova staknila glavi, uporabila skupni razum in mogoče skupaj napredovala do odgovora. Vendar je avtoriteta v obliki dejanske osebe nepotrebna in praviloma naredi samo več škode kot koristi.

To občutijo zlasti otroci, nad katerimi so navidezna avtoriteta starši, potem vzgojitelji. Kasneje so to šefi ali direktorji, dokler ne umremo. Če bi povprečnega človeka vprašali, katere avtoritete v njihovem življenju so bile res take, da so jih spoštovali in so jim bile za zgled, bi verjetno rekli, da tiste, ki so se zanašale na razum. Torej tisti ljudje, ki so bili razumni, jih razumeli, se z njimi pogovarjali, delili trpljenje, bolečino in priznali, da so tudi oni trpeči in ranljivi. To so avtoritete, ki jih ne doživljamo, kot da so nad nami, temveč se z njimi lahko identificiramo. Ko starši in vzgojitelji vijejo roke, kako niso več avtoriteta, se mi to zato zdi najmanj patetično. Kaj pa si v resnici želite, kakšne avtoritete bi radi bili? Takšne, da vas otroci samo brezglavo ubogajo in se vas bojijo?

Zakaj si nekateri za avtoritete izbirajo takšne prostake, kot je Donald Trump? Takšne, ki ves čas lažejo in iščejo grešne kozle. 

To je drugi del tega, o čemer sem razlagal. Če pravimo, da smo ljudje razumna bitja, znamo biti tudi nerazumni, neracionalni. Poglejte ... [V roke je prijel blazino in jo spustil na tla, op. a.] Zdaj imam dve možnosti. Lahko se vprašam, kdo je kriv, da je blazina na tleh. Če malce karikiram, lahko pridem vse do tega, da so za to krivi migranti, geji in lezbijke, temnopolti pa še kdo. Iz zgodovine vemo, kam je to vodilo – v razne genocide in denimo sterilizacijo duševno hendikepiranih. Druga možnost pa je, da se vprašam, pod katerimi pogoji je blazina začela padati proti središču Zemlje. Nihče ni »kriv« za to, gre preprosto za delovanje gravitacije po svojih zakonitostih ob izpolnjenem zadostnem pogoju, tem, da sem blazino izpustil iz rok.

Hočem povedati, da je to stalno iskanje krivcev pravzaprav neracionalno početje. Je pa, se opravičujem, ker se že ponavljam, kognitivno precej manj zahtevno, kot če si poskušamo stvari razložiti z uporabo logičnega sklepanja ali, še huje, če moramo, da bi nekaj razumeli, prebrati nekaj deset, če ne sto knjig in narediti cel kup analiz. Najlažje je s prstom kazati na krivca. Toliko bolje, če to stori kdo drug namesto nas in mu lahko samo slepo sledimo. Trump pa v tem naravnost briljira.

Omenili ste neverjetne zločine, ki jih je človeštvo sposobno. Spremljamo jih po svetu še danes, najpozorneje vojno v Ukrajini in genocid v Gazi. Smo ljudje nekje globoko v sebi v resnici nasilna, zla bitja? 

Morda ni tolikšen problem naša nasilna narava, kot je problem naša brezbrižnost do nasilja. Sprašujem se, ali je postalo sočutje razkošje v hiperstimulirani družbi, v kateri živimo. Če opazujemo živali, ki smo jih izolirali, zavarovali pred plenilci, recimo domače krave, kaj počnejo večino časa? Pasejo se, potem se še malo pasejo pa prežvekujejo, ponoči spijo, samci tekmujejo, da pritegnejo samice, potem se skoti kakšen teliček ... Zakaj to govorim? Če bi pustili človeško bitje pri miru, da ga čisto nič ne bi ogrožalo, kar je seveda zelo idealizirana podoba, bi počelo podobno. Jedlo bi, pilo in dihalo. Razvojni psihologi pri otrocih opazujejo, da se sami od sebe začnejo igrati, kazati neke kognitivne zmožnosti, recimo gradijo konstrukcije in rišejo. Če bi imeli otroci spodbudno okolje, brez vojn in nasilja, bi bili nasilni drug do drugega?

Če otročiču vzamete igračo, jo bo hotel nazaj in vas bo morda pocukal za lase. 

A to bo storil, ker še ne zna drugače sporočati svojih želja. Evolucijska psihologija nam je pokazala, da ne bi preživeli, če ne bi bilo v ljudeh močnih potencialov za sodelovanje. Se znamo tudi spopadati? Očitno. V človeku je zmožnost, da se nasilno odzove, da vodi vojne in dela zlo. Pa je zmožen delati tudi dobro? Seveda. In zna biti sočuten. Vemo, da so že neandertalci skrbeli za hendikepirane, ranjene, kolikor je bilo v njihovi moči, in ljudi pokopavali s cvetjem v naročju. Obstaja dolga zgodovina premislekov o tem, ali lahko z vzgojo vplivamo na moralne in etične zmožnosti človeških bitij toliko, da nasilja ne bi bilo. Nikoli v zgodovini nobeni družbi tega sicer ni uspelo doseči. Življenje je očitno preveč zapleteno. Zmeraj me je fascinirala Platonova misel iz Timaja, ko si je postavil tisto znamenito vprašanje, zakaj se je bog odločil ustvariti vesolje. Odgovor se zdi preprost in nekako naiven: ker je ugotovil, da je akt kreacije v vsakem smislu boljši, kot če ne bi naredil ničesar. Ugotovil je torej, da bi bilo to dobro. Močno verjamem, da je tudi v nas neki notranji vzgib, da delamo dobro.

Ni najhuje, kadar smo apatični? Vzemiva podnebne spremembe. Saj se odločamo za neke ukrepe, nič ne rečem, ampak pri okoljski krizi, ki nam preti, bi se bilo nujno stvari lotiti veliko koreniteje.

Spet bi se zatekel k evolucijski psihologiji. Ta nam je pokazala, da je naša zavest v osnovi pravzaprav zavest zelo majhnega področja, ki je nekako še obvladljivo. Se pravi tega, kar še lahko jasno vidimo okoli sebe, česar se lahko neposredno dotaknemo ali kar lahko slišimo. To nam je z vidika preživetja nekoč povsem zadoščalo. Videli smo žival, se ji približali, jo ubili, razkosali in pojedli. Zdaj, ko sedim tukaj, vidim pred seboj mizo, svetilko, stol, tam zadaj so knjige – to so stvari, ki jih zlahka razumem. Veliko težje si moja zavest predstavlja, kaj početi s podatki, kakšna je sestava atoma, kaj so protoni in kaj nevtroni. Ali pa z informacijo, da obstaja neko ozvezdje z imenom Andromeda, ki bi lahko trčilo z našim.

Enako je s podnebnimi spremembami. Težko si predstavljamo že, ko nam fiziki razlagajo, kaj sta ogljikov dioksid in pa infrardeča svetloba, ker ju ne vidimo. Še težje, da se neka energija kopiči in gre nato v oceane in tako naprej. Zelo posplošujem, seveda. Ampak tukaj smo marsikoga že izgubili. Lahko mu povemo, da so zaradi tega poletja peklensko vroča, pa bo pri 42 stopinjah Celzija razlagal, da mora biti poleti vendarle toplo. Morda mu bo hiša pogorela v poletnem požaru, pa bo rekel, da je požar povzročila strela, ki je udarila v drevo. Tako ali tako pa s tem ne bo težav, saj ima hišo k sreči zavarovano. Seveda je vse to mogoče ozavestiti, a je za to potreben dodaten trud. Veliko lažje je stvari odmisliti.

V isti sapi, kot se udriha po mladih, kako so ponoreli in nevzgojeni, se zmeraj pozabi povedati, kdo jih je vzgajal.

Podobno je z vojnami. Susan Sontag je pisala, da ljudje lahko postanemo tako rekoč odporni proti grozodejstvom vojne, če smo bombardirani s posnetki z bojišč. Gospod Rutar, ker ste velik filmoljub, dovolite, da vas ob koncu vprašam še nekaj.

Povejte.

Če bi morali izbrati enega ... 

Bergmanov Sedmi pečat.

To ste pa izstrelili. Zakaj? 

Zaradi tistega ikoničnega prizora viteza in Smrti, ki sedita za šahovnico na obali. Pred igro se dogovorita, da Smrt odide in viteza pusti pri miru, če mu uspe zmagati, če zmaga Smrt, pa bo šel z njo. Seveda vsi vemo, da vitez ne more premagati Smrti. Nihče ji ne uide. Ob prizoru se začnejo porajati številna vprašanja. Zakaj bi vitez hotel biti nesmrten? Predvsem pa, zakaj je Smrt sploh privolila v igro? V tem je hec. Čeprav obe strani vesta, kakšen bo izid, vanjo privolita. To se mi zdi čudovita prispodoba za življenje. Vsi vemo, da nas nekega dne ne bo več, pa bi vseeno še malo, dokler lahko, igrali igro in vlekli poteze. Samo upamo in trudimo se lahko, da čim boljše.