Populistična in hujskaška retorika predsednika SDS Janeza Janše

Kulturniki kot novi državni sovražniki

Predreferendumska propaganda, ki demonizira umetnike in kulturnike bolj kot kadarkoli od osamosvojitve države, ni izostala v intervjuju z Janezom Janšo na POP TV, kjer ga je gostil Uroš Slak. Dobesedno istočasno so Odmevi, takole za primerjavo, predvajali pogovor s predsednikom vlade, v katerem se je ta uspešno izmikal večini vprašanj Manice Janežič Ambrožič, najbolj eklatantno glede davka na nepremičnine.

Ni dvoma, da je prihajajoči referendum pod taktirko stranke SDS namerno zastavljen tako, da predstavlja predvolilno stopnjevanje pritiska z namenom mobilizacije jeze državljanov. In to zgolj zaradi pičlih 190.000 evrov dodatnih sredstev letno, kolikor naj bi po predvidevanjih vlade znašal strošek 17 novih dodatkov, saj bi jih s 83 upravičencev dvignili na 100. Ti niti ne bodo dodeljeni avtomatsko.

V mandatu 2020-2022 smo že opazovali Simonitijevo ministrstvo, ko je denarno stiskalo kulturnike, zaradi česar so ti nenehno izvajali proteste. Operacija je takrat bila drugačna: način, kako jih marginalizirati, je slonel na neoliberalni ideji, da vlada ne misli financirati nesposobnih kulturnikov, ki se sami ne znajdejo na trgu.

Kulturnik naj sam preživi na trgu

Evroposlanka SDS Romana Tomc je famozno in nepozabno navedla svetle zglede, ki bi jim morali slediti vsi. To da so Modrijani in Jože Možina: »Slovenci imamo radi kulturo. Ampak je včasih ne razumemo. Vemo, kaj nam je všeč in tisto radi beremo, obiskujemo, gledamo, poslušamo. Če bodo imeli Modrijani letos ponovno veliki koncert, bo zanesljivo spet razprodan. Številni drugi slovenski glasbeniki so prav tako razprodani za več mesecev. Ne vem katerič že bo razprodana tudi knjiga dr. Jožeta Možine Slovenski razkol.«

Iz tega je sklepala, da bi se kulturniki »morali potruditi, da ustvarjajo takšno kulturo, ki jo ljudje sprejemajo«. Da ta ni namenjena sanjačem, da izživljajo svoje sanje, temveč ljudem, zato da prevečkrat podpiramo takšne, ki so žalitev za slovensko kulturo in umetnike, ki to niso in ustvarjalce, ki mislijo, da mora država financirati vsako njihovo izražanje, čeprav prav nikogar ne zanima. Ob tem so takratni oblastniki jasno namignili, da mora prava kultura sama poskrbeti, da preživi na trgu. Če ji to ne uspeva, ni prava.

Razvrat pse doječih

Tokrat Janševi iz opozicije pihajo predvsem na čustva upokojencev. Psihoretorične taktike »Deli in vladaj« pri SDS že dolgo niti ne skrivajo in tokrat so uporabili propagandno naracijo, s katero nas prepričujejo, da Golobova vlada uvaja privilegije za peščico, medtem kot upokojenci finančno in socialno hirajo brez dodatkov. Posledica nove determinacije sovražnika je visoka: demonizacija kulturnikov in umetnikov, ki jih na plakatih prikazujejo skozi razvrat pse doječih kulturnic. Ali drugih, ki režejo slovensko zastavo na svojem trebuhu in se požvižgajo na demografske potrebe naroda.

Propagandistična agenda ne bi mogla biti bolj prozorna: razjeziti bolj ali manj nezadovoljen ali obubožani sloj prebivalstva, ki spremlja nekakšno kulturniško elito, nagrajeno z dodatnimi denarnimi bonbončki, da bi v njej ugledala svojega ultimativnega sovražnika. Bo načrtovano hujskaštvo zaleglo za dovolj obsežno aktivacijo prebivalstva, da se sploh odpravi na referendum?

Enkraten dosežek za pol Nobelove

Janša je v omenjenem intervjuju ob široki naboru uporabljenih manipulacij, ki bi jih morali šele klasificirati in našteti, energično vztrajal na še enem vidiku svoje propagandistične taktike, ki jo želim posebej izpostaviti: slovenski kulturniki in umetniki niso samo privilegirani, ampak jim Golobova vlada želi dodatek k pokojnini podeliti celo na podlagi nekega njihovega enkratnega kulturnega dosežka. Uvedel je dihotomijo med bolj zaslužnim nagrajevanjem za življenjsko delo, do katerega pogojno še ima nekaj razumevanja, in tistimi kulturniki, ki bi dobili zanj ogromen dodatek k pokojnini »za neko sliko, nek performans z dojenjem psa«.

Težava je torej zanj že v »kvantifikacijskem« merilu – po njegovem ne morejo biti nagrajeni za dodatek k pokojnini tisti umetniki, ki lahko pokažejo zgolj enkratno delo. Njegov argument je dejansko usmerjen v smer dokazovanja, da bi bilo to nesorazmerno, tudi finančno. Dobiti za neko brezvezno sliko na koncu skozi dodatke celo pol milijona evrov, in to ob že visokih Prešernovih nagradah? Svojo misel je začinil slikovito: »To je v 20 ali 30 letih pol milijona evrov. To je polovica Nobelove nagrade za eno sliko. Pa tudi če bi bila ta v redu.«

Simbolična teža kulture

Ali tak argument drži? Seveda ne, in to iz več razlogov. Začnimo z razlago na ravni simboličnega pomena kulturne produkcije. Ne more držati, da enkratnega umetniškega prispevka ne bi smeli nagraditi, saj sicer izrekamo nespoštovanje do umetnosti in kulture v celoti. Zakaj? Ne samo, da je lahko enkratno delo takšno, da ima kasneje izjemen kulturni, družbeni in umetniški vpliv, ampak se tudi največkrat dogaja ravno to. Posamični umetniki s širokim opusom običajno postanejo prepoznavni na tak način in nemalokrat se zgodi, da njihovo ustvarjanje v celem življenju zaznamuje prav unikaten dosežek.

Trditi, da tega ni vredno nagraditi, pomeni hudo podcenjevanje okoliščin delovanja umetnika. Razen tega delo, ki obvelja po presoji ekspertov za presežek, ne nastane iz niča, ampak je največkrat posledica dolgotrajnega prekarnega delovanja, kariernega žrtvovanja in velikokrat finančno negotovih razmer umetnika.

Favorizacija starejših

Obstaja pa še en vidik. Janševo stališče bi pomenilo, da spodbujamo nepravičnost, če dodatek odrekamo umetnikom za enkratno stvaritev, saj bi s tem bolj favorizirali starejše in uveljavljene med njimi, mlajši in morda manj plodoviti pa bi enostavno izpadli iz igre. V praksi bi to najbrž pomenilo tudi manj ustvarjalne, drzne in inovativne stvaritve, ker bi umetniki, ki jim odrekamo dodatek, bili izločeni iz javne percepcije, kaj v umetnosti in kulturi šteje največ. V tem smislu je Janšev pogled izrazito kvantitativen in zavrača kvalitativen vpliv.

Če po eni strani absolutno ne drži, da bi enkratna dela ne puščala trajnega pečata v kulturni zgodovini neke države ali širše, zaradi česar je tudi nesmiselno zagovarjati, da si njihovi avtorji ne zaslužijo dodatnega priznanja v obliki pokojninskega dodatka, pa šef SDS opozarja še na pevske zbore – kot smo že videli, je tovrstno kulturno delo politično silno modno omenjati za to, da se ljubiteljsko kulturo spre s profesionalno. Kdor vodi pevske zbore, po njegovem obilno prispeva k nacionalni identiteti – s tem smo dobili kriterij, ki bi ga sam najraje upošteval. Ne zdi se mu pravično, da ti ne dobijo nič, razen tega so po njegovem upokojenci k identiteti prispevali več od kakšnih kulturniških zblojencev.

Organizirano sovraštvo

Ker prvak SDS verjetno nima namena zahtevati posebnih dodatkov tudi zanje, vpeljuje takšno kontrastiranje zgolj za potrebe ustvarjanja sovražnega vzdušja, da bi lažje organiziral psihološki prezir do kulturnikov in populistično dokazoval, da se bori proti privilegijem peščice, kot temu pravi. Na očitke, da je dodatke podeljevala že njegova vlada in Simonitijevo ministrstvo, je odgovoril, da so to počeli le v primeru umetnikov, kjer so ocenjevali njihovo življenjsko delo, nikakor ne za nek enkratni dosežek, »pa še to je šlo skozi sito vlade«.

Ob sporu »kulturne elite« in revnih upokojencev stavi tudi na karto neprimernosti odločevalcev. Ob novem zakonu je povedal, da nagrade za enkratno delo »podeljuje nek odbor, ki ga vodi gospa, ki je kandidirala za stranko Levica, in v tem odboru so ljudje, od katerih večina, ne vsi, dela sramoto slovenski kulturi«.

Rupnikove enkratne stvaritve

Politična presoja je torej zanj močnejša od strokovne. Prej je o vsem odločala vlada in »morala prevzeti odgovornost«. A res, kakšno neki? Simoniti menda ni podeljeval nagrad za neke enkratne stvari, je še pojasnil Slaku. Ko je leta 2000 pater Marko Ivan Rupnik prejel Prešernovo nagrado, jo je za enkratno delo, mozaično poslikavo kapele Redemptoris Mater v Vatikanu. Takrat se je uvrstil med nominirance na podlagi mnenja umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja, ki je videl omenjeno kapelo, pa še to ni bilo javno dostopno. SDS pod Janševim vodstvom, ki je pogosto poudarjala krščanske vrednote in imela naklonjenost do institucij, povezanih z Rimskokatoliško cerkvijo, ni protestirala.

Janševa razlaga demonizira tudi stroko, »ki je spolitizirana do konca«, pri čemer niti ne poskuša pojasniti protislovja: zakaj bi bila politika, ki bi po njegovem morala bdeti nad nagradami, kaj manj spolitizirana, če bi že dopustili začetno tezo? Ker verjame, da je glavna Prešernova nagrada že dovolj visoka in omenja 30.000 evrov, zanj kulturniki niti niso posebej revni oziroma so že ustrezno finančno nagrajeni.

Poglabljanje razkola

S svojim referendumskim pozivom proti predlaganemu zakonu o privilegiranih pokojninah šef SDS znova razkriva populistično in hujskaško retoriko, katere posledica je neposredno škodovanje slovenskim kulturnikom in njihovemu družbenemu položaju. Podpihovanje sovraštva do kulturne elite, prikazane kot privilegirane in odmaknjene od ljudstva, ne želi prispevati k resni razpravi o financiranju kulture ali pravičnosti pokojninskega sistema, temveč zgolj poglablja razkol in omalovažuje pomen umetniškega ustvarjanja.

Kulturniki, ki so s svojim delom oblikovali slovensko identiteto, bi si zaslužili spoštovanje in dostojno podporo, ne pa politične instrumentalizacije, ki jim vnaprej jemlje dostojanstvo in postavlja na sramotilni pranger. Referendumski poziv zato ni le škodljiv, temveč tudi moralno vprašljiv, saj žrtvuje kulturo na oltarju političnega populizma skozi propagandno operacijo definiranja novega državnega sovražnika. Panoga torej, na kateri temelji Janševa politika. Enkrat so to politični nasprotniki, sploh levičarji in »komunisti«, drugič LGBTIQ+ skupnost, tretjič novinarji, četrtič izbrisani, petič begunci in migranti, šestič intelektualci, sedmič pripadniki držav bivše Jugoslavije. Tokrat so v sredini njegove tarče kulturniki in umetniki.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**