N'toko / Parole, parole, parole

N'toko

9. 5. 2025  |  Mladina 19  |  Žive meje

V »rdečem tednu«, ki ga zaznamujejo delavski praznik, dan upora proti okupatorju, obletnica Titove smrti, nato pa še dan zmage nad fašizmom, se slovenske levice polašča tesnoba. Nedavni dogodki, kot so odhod Mihe Kordiša iz Levice, prepir zaradi Meščeve pokojninske reforme ter razkol v največji sindikalni zvezi, vsi kažejo na konec nekega obdobja levega aktivizma pri nas. Z novo vlogo, ki jo je naša dosedanja socialistična stranka prevzela kot partnerica v slovenski vladi, ter s skorajšnjo menjavo vodstva v Zvezi svobodnih sindikatov so se nedvomno prerešetali tudi odnosi v širšem levem miljeju. In kot že ničkolikokrat do zdaj ima levica spet opraviti z idejno in strateško letargijo, razpada na vojskujoče se fragmente in se sprašuje, kako naprej.

Zunanji komentatorji so kot vedno pohiteli z nasveti in analizami. Zdi se, da se je med njimi najbolj prijelo prepričanje, ki ga je ob Kordiševem odhodu artikuliral Luka Mesec: »Eni smo se odločili, da se spopademo s težavami, o katerih smo osem let govorili, drugi so se odločili za pot večnega oponiranja in parol …« Sociolog Gorazd Kovačič je to opisal kot razkol med »tistimi, ki želijo s kompromisi vplivati znotraj institucij, in tistimi, ki prisegajo na ideološko čistost in zunajparlamentarni aktivizem«. To pa se, kot v zadnji številki Mladine ugotavlja Jure Trampuš, v aktualnem primeru pokojninske politike kaže kot razkol med tistimi, ki »govorijo o vzdržnosti pokojninskega sistema«, in tistimi, ki »govorijo o pravicah ljudi in zgaranih delavcih«. Opravka naj bi torej imeli z dvema taboroma: reformatorji in parolarji – s pragmatičnimi realisti in idealističnimi protestniki.

Osebno nisem prepričan, da je takšna analiza produktivna, a če delitev med taboroma v tej obliki dejansko obstaja, jima je nujno treba dati zgodovinski okvir: kar opisujejo komentatorji, ni nič drugega kot stara delitev med socialdemokracijo in socializmom. To ni le površinsko tekmovanje med egi levih voditeljev, ampak temeljno teoretsko vprašanje, iz katerega izhajajo vse druge politike. Je razlika med tem, ali hočemo zgolj varovati delavski razred pred ekscesi kapitalizma ali hočemo kapitalizem odpraviti. Ti ideji terjata povsem različne oblike delovanja: socialdemokracija potrebuje stranko, ki je zmožna upravljati kapitalistično izkoriščanje in v zameno ponuditi ljudem nekaj blaginje, socializem pa stranko, ki je zmožna ljudi organizirati za spopad z lastniki kapitala. Prva množice vzgaja v pasivne volivce in jim v zameno za glasove ponuja socialne izboljšave, druga od njih zahteva aktivno žrtvovanje v zameno za več moči. Socialdemokrati blažijo spopad med razredi, socialisti pa ga amplificirajo.

Dejstvo je, da so imeli zagovorniki reformizma pri nas v marsičem prav: nobenega dvoma ni, da je stranka Levica opravila pomembno nalogo brzdanja silnic kapitala, da je delovala kot civilizirajoči element slovenske politike, brez katerega bi bili danes v bistveno slabšem položaju. Kot pa je v nedavnem intervjuju opomnil Žižek, je težava institucionalne levice prav v tem, da »socialdemokratske sanje o vrnitvi k državi blaginje niso več uresničljive«. Kapitalizem je v povsem drugačni fazi in stranke, ki so stavile na kompromise s kapitalom in tržni odnos do volivcev po logiki »ti meni glas, jaz tebi boljši socialni položaj«, lahko ljudem v zameno za podporo ponujajo vedno manj. Nedavno predlagana pokojninska reforma je jasen kazalec teh omejitev – leva stranka mora za ohranitev svojega položaja v oblastnih strukturah podpornikom vsiljevati zviševanje upokojitvene starosti, sol v rano pa jim vtira z jalovim prepričevanjem, da je to zanje dobro.

Reformisti tako težko ohranjajo podporo – celo slabše jim gre, če so pri svojem ravnanju iskreni. Bolj ko se lotevajo kriz, neenakosti, vojn in podnebnega zloma, jasneje postaja, da tega njihove reforme ne bodo mogle rešiti in da se bodo tudi njihovi dosežki slej ko prej utopili v splošnem civilizacijskem zatonu poznega kapitalizma. Če bi svojo analizo položaja dejansko jemali resno, bi morali priznati, da bo za ustavitev kolapsa treba zamenjati gospodarsko ureditev in da tega ne bo storila peščica poslancev … potencial in interes ustvariti drugačen svet imajo le organizirane delavske množice, pa naj se to sliši še tako arhaično. Tragedija Meščeve pokojninske reforme je prav v tem, da gre za odpoved alternativi kapitalističnim odnosom. Je odpoved socializmu, saj nam ubijajoči diktat kapitala predstavlja kot edino mogočo logiko: po desetletjih rasti in tehnološkega napredka lahko vašim otrokom zagotovimo le to, da bodo morali delati še dlje. In vi, delavci, v zvezi s tem ne morete storiti prav nič – bodite hvaležni za to, da ni še slabše. To ni poziv množicam k uporu proti kapitalu, ampak k pasivni resignaciji.

Preveč simplistično je trditi, da bo to uničujoče enoumje odpravljeno z zunajparlamentarnim aktivizmom ali s stranko Mihe Kordiša – socialistično gibanje je prav tako v krizi kot socialdemokracija, za njegovo obnovo pa bo nujno večplastno organiziranje. A z gotovostjo lahko rečemo, da je iskanje alternative socialdemokratskemu reformizmu postalo nujno, saj ta izgublja vsakršen potencial. Povedno je, da pri sto tisoč besedah, ki so bile v teh dneh napisane o reševanju levice, nihče ni uporabil izraza »razred«, kaj šele »razredni boj«. A prav tu je treba začeti: s prepoznanjem, da obstaja razred ljudi, ki nas pelje v uničenje, in razred ljudi, ki se mora organizirati, da jih ustavi. In če so za to potrebne parole, jih bomo morali pač še nekaj časa vzklikati.