Tina Perić / Pisateljica in prevajalka, ki je literarni prvenec posvetila izbrisanim

Zdi se nenavadno, a otepa se naziva pisateljica, češ da še zdaleč nima dovolj kilometrine zanj. Pa vendar – njen knjižni prvenec Ćrtice, ki je lani izšel pri založbi Goga, je bil nedavno uvrščen v deseterico nominirancev za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Še prej je na Slovenskem knjižnem sejmu prejel plaketo za najboljši literarni prvenec leta. Žirija ga je opisala kot knjigo, »ki nagovarja vse generacije, od mladih, ki bi jo morali brati za maturo, do starejših, ki iščejo globlje razumevanje zgodovinskih in osebnih zgodb«, in kot delo, ki ima »moč, da lahko postane kultna umetnina za bralce s področja celotne bivše Juge in širše«. Roman namreč tematizira enega najtemnejših madežev slovenske zgodovine, izbris, ki se je pripetil tudi v njeni družini in zaznamoval še tisoče drugih.

Da se je v formi in naslovu poklonila Ivanu Cankarju, ki je s svojo zbirko Črtice ustvaril eno temeljnih del v tej kratki pripovedni obliki, ni naključje – odraščala je na Vrhniki, kjer je bilo precej pozornosti posvečene znamenitemu literatu. V šoli je uživala v urah slovenščine, učenju jezikov in dramskem krožku, nikoli pa ni imela želje, da bi postala pisateljica. Na Filozofski fakulteti je vpisala študij južne slavistike s književnostmi in sociologije kulture, približno takrat pa začela pisati tudi osnutke tega, kar so kasneje postale Ćrtice. Roman namreč ni nastal čez noč, pač pa je v njej že dolgo tlela želja, skoraj nekakšna nuja po artikuliranju te zgodbe in občutij. Ker je izbris nekaj, kar se je zgodilo enemu izmed njenih staršev, posledice tega pa je nosila (in še vedno nosi) celotna družina. In ker je to, kar se je zgodilo, občutila kot krivico in je želela povedati zgodbo na način, ki ga poprej ni zaznala nikjer drugje. Ne v obliki številk in statistike, to je vsakomur dostopno – pač pa skozi oris posledic izbrisa, ki se kažejo v povsem vsakdanjih življenjskih situacijah, ki jih doživljajo protagonistka Mija in njena družina.

Da se je resneje lotila pisanja, je bila »kriva« pandemija, ki je bila zanjo izredno težko obdobje. A obenem tudi poriv. Rekla si je, če je že tako vse depresivno, bo šla pač do konca in se soočila z vsemi čustvi in občutji, ki so se v njej nabirali dolga leta, ko se o tem doma ni govorilo. Obenem se ji je zdelo, da je preteklo dovolj časa, da je zgodba v njej dozorela. »Ni me gnala neka splošna želja po pisanju, želela sem si povedati prav to konkretno zgodbo, artikulirati svojo osebno travmo, ki se je, kot sem spoznala ob raziskovanju, dogajala številnim drugim okrog mene, pa jaz za to sploh nisem vedela,« pravi. »Mislim, da bi nam bilo vsem lažje, če bi si te stvari že prej delili med seboj. Pa si jih nismo, ker je bilo enostavno prisotnega preveč strahu in sramu.«

Vsebinski okvir – svoje lastne spomine in spomine svoje družine – je tako povezala s kolektivnim in napisala roman, ki s svojimi zaokroženimi poglavji pravzaprav združuje pripoved in esejistiko in prav zares spominja na – črtice. »Zdi se mi, da so črtice podcenjena forma, zlasti za začetnike,« pravi. »Meni so pomagale razbiti strah pred tem, da bi mi brez kakršnih koli pisateljskih izkušenj uspelo napisati roman.« Kljub težki tematiki ji je uspelo Ćrtice zabeliti z veliko mero srčnosti in humorja, kar je še dodatna odlika tega knjižnega prvenca.

Njeno primarno delo je sicer povezano s prevajanjem. Pred desetletjem je soustanovila Jezikovno zadrugo Soglasnik, kjer je sprva predvsem prevajala besedila iz južnoslovanskih jezikov, trenutno pa deluje kot vodja projektov in sodelavka za razvoj. Ob tem je nekaj let delovala tudi kot vokalistka in tekstopiska elektro-punk benda Ludovik Material, s katerim so izdali dva albuma in med drugim navdušili na festivalu Ment Ljubljana. Nato je s partnerjem, glasbenikom Matijo Dolencem - Lowlanderjem ter založnikom Tomislavom Glavico ustanovila festival Nindi Indri, ki vsako leto avgusta poteka v Murski Soboti (njena mama je Prekmurka in tudi sama rada čas preživlja na Goričkem). Začelo se je kot glasbeni koncertni cikel in se razvilo v festival, letos bo že tretji, njegova ekipa pa si ves čas prizadeva, da bi bil usmerjen karseda lokalno. Želi si, da bi trajal. Glasba je namreč njena velika ljubezen, brez katere si ne predstavlja življenja.