Pokopališča so velik biznis

Seksualizacija pokopališč, grobov, smrti in žalovanja je zato nujna in neizbežna – vse, kar je mogoče monetizirati in tržiti, je treba zapakirati kot vzburljiv produkt, ki ga je mogoče konzumirati in posedovati

zelo za

Neiztrohnjeni duh. Mrtvaški prt (The Shrouds, 2024, David Cronenberg).

David Cronenberg, ki je pred nekaj leti izgubil ženo, se je vrnil – con gusto. Morbidnost, obsedenost, mutacije, paraziti, strah pred stikom in okužbo, nasilnost seksa, seksualizacija tehnologije, nadležnost človeškega mesa, razpadanje telesa – to so njegove teme. In vedno se jim je posvetil tako, kot se kanibal posveti dojenčku. Spomnite se le Sterea, Zločinov prihodnosti, Srha, Besnila, Zalege, Skenerjev, Mrtve cone, Videodroma, Muhe, Smrtonosnih dvojčkov, Golega kosila, M. Butterfly, Trka, Eksistence, Pajka in Kozmopolisa. Ne, v Cronenbergovih očeh ljudje niso božja bitja. Ali pa je Bog bitje brez estetskega čuta – če samo pomislite na staranje, razpadanje, bolezni. Cronenberg vse to – staranje, razpadanje, bolezni – vsaj estetizira. Stvarnik »novega mesa«. Bog z estetskim čutom. »Zobje ti gnijejo zaradi žalosti,« dahne dentist kanadskemu podjetniku Karshu (Vincent Cassel). Zobje zaznavajo čustva – in reagirajo. In zobje se ne motijo – Karsh, samozvani »nekonfesionalni ateist«, še vedno žaluje.

Ne more preboleti smrti svoje žene, ki jo je vzel rak – njeno ime, Becca, odmeva kot Hitchcockova Rebecca. Ko so krsto njegove žene spustili v grob, ga je »zgrabila močna sla, da bi legel poleg nje v krsto.« Izjemna nuja. »Nisem prenesel, da je sama v grobu in da ne bom vedel, kaj se dogaja z njo.« A to ni bila le metaforična sla – »dobesedno me je vleklo v grob.« Močno. Ni je upepelil – da bi dal duši priložnost, da zapusti telo in odide v nebesa. Vsaj tako pravi. A v resnici je ni upepelil prav zato, da bi lahko tudi po smrti ostal z njo. Drugi gradijo verige trgovin, restavracij in zabavišč, sam pa je zgradil verigo dizajnerskih visokotehnoloških pokopališč z visokotehnološkimi grobovi, ki žalujočim omogočajo, da ostanejo z mrtvimi. S pomočjo kamer, nameščenih v radioaktivne mrtvaške prte (Yves Saint Laurent?), v katere so zavita trupla, lahko prek aplikacije ali monitorja na nagrobniku v realnem času gledajo njihovo razkrajanje, razpadanje, trohnenje, ta čudežna »prtna kamera« (ShroudCam) pa je tako dobra kombinacija rentgena, MRI-ja in CT-skenerja, da lahko 3D posnetek – za neposredni prenos onostranstva – obračajo v vse smeri. Karsh, čigar zagonski GraveTech izdeluje mrtvaške prte, ki niso le ponaredki (kot torinski), ima občutek, da je z Becco v grobu. In to ga osrečuje. To perverzno voajerstvo, to morbidno nadzorovanje je njegova hladna, klinična, nesentimentalna »strategija žalovanja«. Še malce touchscreen tehnologije, pa se je bo lahko dotikal. Dejtanje z njim je zastrašujoče. Toda potem v ženini lobanji zagleda nekaj trdnega – nekaj, kar ne trohni. Nekaj, kar noče stran. Kaj je to? So to polipi, stranski učinki mrtvaškega prta (zaradi sevanja), kostni izrastki, tumorji ali sledilne naprave? In ko nekdo oskruni pokopališče, se pojavi novo vprašanje: so ga vandalizirali ekologi, ki v kremaciji vidijo pot v vzdržno prihodnost (mrtvaški prti so radioaktivni), ali pa ima vandalizacija politično in finančno ozadje? So v labirintno zaroto vpleteni ruski hekerji, madžarski posthumanistični magnat, ki hoče GraveTech preleviti v globalno franšizo, ali Kitajci, ki izdelujejo mrtvaške prte?

Hegel je famozno zapisal: »Duh je kost.« In Mrtvaški prt, avatar Substance, body horror, film grobov in noči, je ekranizacija tega dictuma. Duh je kost – erekcija.

Pokopališča so velik biznis. Globalni biznis. Mrtvaški biznis. Seksualizacija pokopališč, grobov, smrti in žalovanja je zato nujna in neizbežna – vse, kar je mogoče monetizirati in tržiti, je treba zapakirati kot vzburljiv produkt, ki ga je mogoče konzumirati in posedovati. Kapitalizem, ki predpostavlja patriarhat in ki vzdržno prihodnost vidi v kremaciji ženske želje, ljudi shizofrenizira – hkrati jih erotizira in mortificira, seksualizira in kadavrizira. »Živel sem v Beccinem telesu. To je bil edini kraj, kjer sem resnično živel,« pravi Karsh, Cronenbergov filmski avatar, ki ima digitalno asistentko Hunny, Beccino avatarko, obenem pa fuka Terry, Beccino dvojčico/avatarko (obe igra Diane Kruger), ves obseden, posesiven in še vedno ljubosumen na onkologa, ki je zadnji – in, ironično, prvi! – »posedoval« ženino telo (in ga kirurško razkosal, amputiral, apropriiral). Ko je Becca umrla, je Karsh mislil, da bo lahko zdaj končno sam z njo. Da jo bo končno posedoval. Da bo končno čisto njegova. Da jo bo lahko po mili volji objektiviral. Da jo bo končno pacificiral. Da jo bo imel končno povsem pod nadzorom. A v grozi ugotovi, da se tudi po smrti še vedno giblje in premika. Da gre še vedno po svoje. Da še vedno ni le njegova. Da še vedno misli na druge. Da njena želja še vedno ni umrla. Da te želje ni mogoče upepeliti. In da je tudi mrtve ne more posedovati. Ko koža, ki jo »čudežni«, visokotehnološki, nadzorovalni kapitalizem tako seksualizira in fetišizira, zgnije, se prikažejo ostudna trohnoba, gnusno razpadanje mesa, odvratne kosti – duh, avatar posmrtnega življenja. Hegel je famozno zapisal: »Duh je kost.« In Mrtvaški prt, avatar Substance, body horror, film grobov in noči, je ekranizacija tega dictuma. Duh je kost – erekcija. (art)

xrPrV9qQIQY