Thunderbolti*

za

Zadnji bodo prvi.

Marvelovo filmsko vesolje je dobilo nov superjunaški paket, le da likvidatorka Yelena Belova (Florence Pugh), sestra Črne vdove, John Walker (Wyatt Russell), alias Ameriški agent, in Ava Starr (Hannah John-Kamen), alias Duh – odpadki superjunaškega metavesolja – ne veljajo le za antijunake, marveč tudi za nejunake. Minorni so, odpisani in zavoženi, popolni luzerji, B-vengers brez renomeja, zavedajo se svoje anonimnosti, vedo, da je z njimi nekaj narobe – zakaj mislite, da je zraven njih zvezdica? Ker potrebujejo priložnost za junaštvo in odrešitev, jih trumpovska, pučistična, diktatorska direktorica Cie (Julia Louis-Dreyfus), ki hoče zabrisati sledi za svojo vpletenostjo v genetski inženiring (in ki je tudi sama odpadek Marvelovega supervesolja, nadaljevanja Črnega panterja), pošlje na tajno misijo, za katero pa se izkaže, da je past, ki jo po zaslugi Buckyja Banesa (Sebastian Stan), alias Zimskega vojaka, zdaj kongresnika, in Rdečega varuha (David Harbour), zdaj šoferja, preživijo, tako da so pripravljeni na »finalni« spopad z diaboličnim, nepremagljivim, neuničljivim, vsemogočnim Bobom (Lewis Pullman), produktom genetske travme.

Film Thunderbolti* je marvelovsko generičen, satiričen in kaotičen, videli ste ga že ničkolikokrat, a ni tako upehan kot zadnje Marvelove superprodukcije, ki so kazale le še obsedenost z Marvelovim multivesoljem (in nostalgijo-po-nostalgiji po Marvelovem multivesolju), zato niti ne preseneča, da se Thunderbolti* malce podrgnejo ob film Vse povsod naenkrat. V nerazumljenosti Thunderboltov* – zabavnejših od Maščevalcev – je vendarle nekaj emancipatoričnega, njihova antisocialnost je motor utopične skupnosti, ki jo formirajo, v svojem grotesknem boju za preživetje so simpatični (zadnji bodo prvi), depresije, tesnobe, sram, travme in druge mentalne motnje, ki jih mučijo (in ki kličejo terapijo), pa imajo očitno revolucionarno moč, saj jih povežejo in združijo. (kino)