Diplodok

za

Svet je lahko tako lep kraj.

Diplodoku, dinozavrčku, ki hlepi po dogodivščinah in ki si želi, »da bi bil sam«, brez očeta in mame, se zgodi to, kar se v komediji Sam doma zgodi malemu Macaulayu Culkinu – ostane sam. Njegovi starši izginejo. Le da ne odpotujejo, kot Culkinovi, ampak jih avtor stripa, v katerem nastopa Diplodok, izbriše. Zradira. Diplodok pa v zadnjem trenutku zbeži v multivesolje, kjer sreča čarovnike, profesorje in začarane miške, ki skušajo ugotoviti, kdo ali kaj povzroča te katastrofalne beline, te srhljive praznine, te strašne izbrise, tem bolj, ker vsi ti animirani liki spoznajo, da jim grozi kolektivni izbris – konec sveta. Diplodok, čudovita, lucidna kombinacija igranega in animiranega filma, je metafikcija in pol – liki ne spoznajo le, da so narisani, ampak tudi, da je izbris, ki jim grozi, človeškega izvora. Tako kot so človeškega izvora podnebne spremembe, ki z izbrisom grozijo človeštvu. (kino)