Ottessa Moshfegh: Moje leto počitka in sprostitve

+ + + +

Sestra sna

Ameriška pripovednica Ottessa Moshfegh (1981), prepoznana kot glas nove generacije in senzibilnosti, postavlja svojo protagonistko, po vseh merilih privilegirano mlado, izobraženo in gmotno preskrbljeno, v čas, ko se odreče svetu. V čas tik pred zrušenjem Dvojčkov. Zaposlena in s podplačanim, ne vedno glede kompetenc in nalog razvidnim delom v galeriji sodobne umetnosti v New Yorku, kjer razstavljajo (tudi) nagačene hišne ljubljence in živali vobče, se med odmori in sicer odmika v omaro, v zapik, kjer v spanju najde mir pred stresnim in hitrim tempom življenja in dela v prestolnici sodobne umetnosti.

Vendar njena uspavana lepotica svojo veščino še izpili in poglobi. V sodelovanju s farmacijo, ki jo neomajno podpira njena psihiatrinja, se navleče na različne koktajle zdravil, ki ji omogočajo kar najdaljše mogoče spalne odklope. Zmedena psihiatrinja, ki se osredotoča le na rednost plačil in strah, da bodo zaradi prevelikih količin zdravil na vrata potrkali tisti, ki takšne stvari preverjajo in kaznujejo, se izkaže za realizirani ideal posrednika med zdravjem in farmacevtsko industrijo.

Moje leto počitka in sprostitve je natančno popisana pot v spalne maratone, ki jih omogočajo razna pomirjevala in hipnotiki, nekateri iz resničnosti, tisti najbolj delujoči tudi še v fazi preizkušanja in izmišljeni. Pripovedovalkini dnevi se tako začnejo ponavljati, vedno bolj neurejena hodi po kavo v bližnjo trgovino, kjer so Egipčani do nje prizanesljivi, torej brez zamer, posel je posel. Obseva se z vedno istimi filmi, pozneje je obsojena na serije. Obiskuje jo prijateljica, do katere je kar najbolj ignorantska in včasih tudi direktno žaljiva, in jo obremenjuje s svojimi ljubezenskimi problemi in težavami s težo, vendar dodobra odmaknjeni in čustveno otopeli punci to ne pride do živega. Vsekakor manj kot razmerje s starejšim in dobro situiranim modelom, ki malo spominja na glavnega iz Ameriškega psiha Breta Eastona Ellisa, samo da je bil tisti bolj suveren pri zadovoljevanju pretežno dominantnih in sadističnih spolnih apetitov; pri Ottessi Moshfegh je ljubezenski odnos bolj iluzija, slaba kopija perverzne imaginacije.

Razvidno je, zakaj so odnosi površinski. Protagonistka ob smrti bližnjih pokaže nemožnost vsakršnega čustvovanja, kar izhaja iz njene nefunkcionalne primarne družine. Niso je imeli radi prej in ona ponavlja vzorec v nedogled. Moje leto počitka in sprostitve je repetitivno – saj je zunanjega dogajanja malo, pa še tistega se pripovedovalka slabo spomni – poročilo o spalni sezoni. Zraven tudi posmehljiv, morda kritičen popis umetnostnih praks, ki posegajo v telo, ta zadnji in končni skrivnostni kontinent. Bolj kot navodilo za pobeg se pisanje kaže kot skupek praks, ki vodijo v izbris, in začudeni smo, kako jo po spalno oddelanem letu dekle zvozi brez odtegnitvene krize.