Ricardov nauk

Ekonomija je daleč od tega, da bi veljala za eksaktno znanost. Ekonomisti so pogosto nasprotujočega si mnenja, nekateri med svojo kariero temeljito spreminjajo stališča. Norčevanje britanskega državnika Winstona Churchilla iz tega ceha je legendarno; izjavil naj bi, da od dveh ekonomistov vedno lahko pričakujemo dva različna odgovora, če pa je eden od dvojice John Maynard Keynes, potem dobimo tri različne odgovore. Keynes je takrat veljal za svetilnik ekonomije.

Ekonomski nauki se ne ponašajo z naravoslovno zanesljivostjo kot na primer fizikalni zakoni, kljub temu pa nekateri sklepi veljajo za neizpodbitne. Mednje spada tudi izjava, da profitirata oba, ki trgujeta med seboj. Skoraj ni resnega ekonomista, ki bi podvomil o tej modrosti. Med politiki jih najdemo več, najbolj znan primer pa je ameriški predsednik Donald Trump.

Spoznanje, da mednarodna trgovina pripomore k večji blaginji, je ena temeljnih modrosti ekonomije. Pripisujejo jo britanskemu ekonomistu Davidu Ricardu (1772–1823), potomcu bogate družine, ki je tudi sam zaslužil celo premoženje kot borzni posrednik. Teorijo je razvil na začetku 19. stoletja na temelju modela dveh držav in dveh izdelkov.

Za ponazoritev svoje teze je ekonomist izbral Portugalsko in Anglijo, obe proizvajalki ter prodajalki sukna in vina. Ricardovi predniki so izvirali iz Portugalske in njegovi starši so se tik pred njegovim rojstvom preselili v Veliko Britanijo.

Tezo je postavil kot argument proti visokim carinam, s katerimi se je njegova domovina, zibelka industrijske revolucije, poskušala otresti cenovno ugodnih uvoženih pridelkov. Sukno in vino sta bila izdelka, blizu vsem ljudem.

Ricardo je tako našel legendaren odgovor na vprašanje, zakaj se trgovina splača, in še danes ga poučujejo na univerzah. Njegovo teorijo bi preprosto lahko strnili takole: celo če ena obeh držav oba izdelka lahko proizvede ugodneje, se ji izplača medsebojna trgovina, in sicer če se obe državi osredotočita na proizvodnjo tistega izdelka, ki ga najbolje obvladata, in ga nato uporabita za medsebojno trgovinsko izmenjavo.

Spoznanje, da mednarodna trgovina pripomore k večji blaginji, je ena temeljnih modrosti ekonomije. Pripisujejo jo britanskemu ekonomistu Davidu Ricardu, ki je tudi sam zaslužil premoženje kot borzni posrednik.

Ekonomist je dokazal, da je proizvodnja tako večja, kot če obe državi neodvisno druga od druge izdelujeta oboje. A to še ni vse. Zaradi trgovine gre obema državama bolje. Ricardovo teorijo so poimenovali teorija primerjalne prednosti.

Paul Samuelson, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, je koncept nekoč opisal kot primer neizpodbitne resnice, ki je niti inteligentni ljudje ne razumejo na mah. Kako težko jo potem dojamejo šele preprostejše duše? In tako smo spet pri Donaldu Trumpu, zanj in za njegove privržence je temeljno Ricardovo spoznanje vprašljivo. Za Trumpa svetovna trgovina ni nekaj, kar prinaša medsebojne koristi, ravno nasprotno. Mogočne Združene države Amerike navaja kot kronično žrtev, ki jo barabinske države samo izrabljajo in izigravajo. Njegova rešitev so višje carine za ves preostali svet, ki pa jih je nato za večino držav zamrznil za 90 dni. Spravil pa se je predvsem na Kitajsko.

Trump opisuje izkrivljeno podobo globalnega gospodarstva, v katerem se vsak bojuje proti vsem in dobiček enega pomeni izgubo drugega. Človek bi pomislil, da ameriški predsednik navade nepremičninske panoge v New Yorku prenaša na svetovno gospodarstvo. V njegovi predstavi deluje kot igra, v kateri na koncu zmaga močnejši.

Njegovo stališče ne bi moglo biti bolj zgrešeno. V svetovnem gospodarstvu se namreč dogaja nekaj podobnega kot pri spolnih odnosih med odraslimi: odločilna je medsebojna sloga.

Trgovinski dogovori podrobno urejajo višino carine za posamezne izdelke. Tako so pred leti uvedli tudi tarife na avtomobile, ki Trumpa danes tako jezijo. Predstavniki Evropske unije in ZDA so se dogovorili, da smejo Evropejci osebna vozila obdavčiti z desetodstotnimi carinami, Američani pa so bili do nedavnega zadovoljni s poltretjim odstotkom.

Obratno velja za poltovornjake z odprtim nakladalnim delom. Američani so že prej zahtevali 25-odstotno carino, EU pa desetodstotno. Razlika odslikava različne želje. Čim bolj želi vlada zaščititi neki tržni segment, tem višje odstotke zahteva.

Ricardovo teorijo so poimenovali teorija primerjalne prednosti. Paul Samuelson, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, je koncept nekoč opisal kot primer neizpodbitne resnice.

V nasprotju s Trumpovimi trditvami izmenjava blaga zato ne pomeni napada na ameriško gospodarstvo nasploh in še posebej na tamkajšnjo industrijo. Svet gospodarstva in svetovno gospodarstvo sta vse kaj drugega kot igra z ničelno zaključno bilanco. Njeno bistvo je hlepenje po več, po domače rast. Trgovina to olajša in krepi blaginjo. Vendar blagodejnega učinka mednarodne delitve dela ni mogoče prepoznati že na prvi pogled, temveč je treba razmišljati širše.

Ugoden uvoz iz tujih držav na domače prebivalstvo deluje kot posredno zvišanje plač. Ricardovo modrost bi za današnje čase lahko priredili takole: porabniki prihranijo denar, ki ga lahko potrošijo za drugo blago. Če Američan kupi nemški avtomobil, ki je pet tisočakov ugodnejši kot primerljivo vozilo domače proizvodnje, s prihrankom kupi na primer novo sedežno garnituro za dnevno sobo, izdelano denimo v ameriški zvezni državi Kentucky. Tam zato nastaneta prihodek in zaposlitev. Mogoče bo pet tisočakov zapravil za storitve, ker si lahko zaradi prihranka privošči pogostejši obisk restavracije in kina.

A niti kupnina za avtomobil ni izgubljena za ameriško gospodarstvo. Podjetjem in zaposlenim v Nemčiji omogoča, da kupijo ameriško blago in storitve.

Odprti trgi poleg tega spodbujajo nenehno konkurenco proizvajalcev, zviševanje kakovosti in nižanje cen. Vse našteto koristi porabnikom, saj za svoj denar dobijo več in boljše, tako se povečuje blaginja.

Propadli okoliši na ameriškem Srednjem zahodu, v katerih Trump s svojo carinsko politiko želi vnovič oživiti delovna mesta v industriji, niso dokaz, da mednarodna trgovina ne deluje, in ne pričajo o slabostih globalizacije, temveč o nesposobnosti ameriške vlade, da bi njene sadove razporedila enakomerneje.

Trumpov carinski pretres je podrl uravnoteženo mednarodno delitev dela. Njegovo početje ni nič drugega kot atentat na rast in blaginjo tako v ZDA kot v preostalem svetu. Tudi če bi mu uspelo oživiti nekaj tovarn v okolici Detroita, bi ceno nazadnje plačala njegova domovina. Avtomobili se bodo podražili in bodo slabši, zaradi par tisoč novih delovnih mest se jih bo nekaj tisoč v drugih panogah zaprlo.

Trump se oklepa napačnega prepričanja, da je izvozni minus znak šibkosti, izvozni plus pa moči. Kako zgrešeno je takšno stališče, dokazuje Nemčija, ki ima že dolgo trgovinski presežek, kljub temu pa njeno gospodarstvo že leta stagnira, v ZDA pa kljub vztrajnemu primanjkljaju cveti.

Trumpova enačba ima veliko napako: če bi vse države imele izvozni presežek, kje bi nastajal nujno potrebni primanjkljaj? S primerjavo iz zasebnega življenja je mogoče lepo ponazoriti, zakaj minus v trgovinski bilanci ni nujno težava. Vsak si v trgovini z živili kdaj privošči kaj posebnega. To ni nič hudega, če račun lahko poravnamo. Američanom to ne pomeni težav, saj je njihov dolar povsod cenjen kot rezervna valuta – za zdaj. Ameriški predsednik s svojo zgrešeno gospodarsko politiko načrtno pripomore k temu, da vloga dolarja kot globalne valute slabi.

Še tako visoke carine razmer na svetovnem trgu ne bodo spremenile v ameriško korist. Ni možnosti, da bi Trumpu uspelo ZDA preobraziti v državo izvoznico, saj izvaža lahko le država, ki proizvede več, kot porablja, torej tista, ki varčuje. Američani desetletja počnejo ravno nasprotno, živijo na kredit in kupujejo več, kot izdelajo. Posledica je kronični trgovinski primanjkljaj. Tudi to doslej ni pomenilo težave. Vsak rad posodi Američanom, ker je lahko prepričan, da bodo posojilo vrnili. Vprašanje je, koliko časa bo to še veljalo.

Trumpovi načrti se v primerjavi s sodobno gospodarsko politiko zdijo kot srednjeveško puščanje krvi v primerjavi s cepivom proti kovidu. Krvavijo predvsem ameriški porabniki. Trump se moti, če misli, da bodo carine plačevali tuji izvozniki. Dodatno obremenitev bodo praviloma prevalili na kupce. Trumpove carine bodo zato povzročile predvsem občutno zvišanje cen in stroškov za Američane.

Tolažimo se lahko, da bremena slabega gospodarjenja ne bo treba v celoti prevzeti najširši množici, saj so milijarderji med Trumpovimi prijatelji utrpeli izgubo premoženja brez primere, ker so se borze zaradi odločitev njihovega idola zrušile.

Jeff Bezos, Mark Zuckerberg in drugi, ki še vedno zvesto stojijo Trumpu ob strani, naj se zgledujejo po Davidu Ricardu. Tudi on se je dokopal do pravljičnega bogastva – le da ga je izkoristil za razmišljanje. 

© 2025 Der Spiegel

* Novinar Christian Reiermann, rojen 1962, je študiral ekonomijo na univerzi v nemškem Bochumu.