»Delodajalska stran je prestopila na polje politike, prepričana je, da bo dosegla več, če ji uspe zamenjati vlado, kot če se dogovori z nami«

Konec meseca bodo delegati največje sindikalne centrale pri nas, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), na kongresu izvolili novega predsednika. Lidija Jerkič, ki je bila leta 2017 prvič in leta 2022 drugič izvoljena za predsednico s petletnim mandatom, se predčasno umika, da bo imel novi vodja dovolj časa za aklimatizacijo pred začetkom delovanja naslednje vlade.

Odhajate kot ena najprepoznavnejših sindikalistk, za povrhu še iz sekcije kovinskopredelovalne industrije. Je tukaj v ozadju kakšna skrita zgodba – ste recimo že, ko ste bili majhna deklica, očeta opazovali pri mukotrpnem varjenju? 

Nič od tega. Pravzaprav je življenje samo poskrbelo za to, da so se mi vedno odprla prava vrata. V četrtem letniku gimnazije nisem imela pojma, kaj bi v življenju počela, za študij prava sem se odločila bolj zato, ker je ta disciplina najbolj oddaljena od matematike. K sindikatom sem nato prišla zaradi zabave po opravljenem pravosodnem izpitu, kjer mi je kolegica rekla, da tam iščejo pravnico za določen čas, predsednica Sindikata kovinske in elektro industrije Slovenije (SKEI) pa sem postala, ker so me fantje prosili, naj kandidiram. In sicer prav z argumentom, češ mi smo med seboj vsi tako skregani, da si bomo oči spraskali, če bo sindikat vodil še en moški. Nato sem na vrh ZSSS prišla na pobudo svojega predhodnika Dušana Semoliča. Skratka, za nobeno od funkcij se nisem posebej pehala in tudi zdaj odhajam v pokoj predvsem z mislijo, da bo tranzicija čim bolj tekoča in brez pretresov.

Ampak gotovo je v vašem življenjepisu kaj, kar vas je potisnilo v to smer? 

No, če dobro pomislim … Res prihajam iz delavske družine. Oče in mama sta bila oba delavca, oče je bil knjigovez, mati pa tekstilna delavka, zaradi česar je bilo naše življenje skromno. Z mojim sindikalizmom je verjetno povezano tudi dejstvo, da sem se med počitnicami z očetom vozila k njemu v službo na prakso, kot se je tedaj reklo. To je pomenilo zbujanje ob pol petih, vožnjo z avtobusom in nato osem ur dela. Tedaj sem se zavedala, da tudi članarina, ki jo delavci plačujejo za članstvo v sindikatih, ne prihaja avtomatsko iz bankomatov, ampak jo plačujejo ljudje, ki imajo običajno težko delo.

Včasih si naše delo predstavljam kot tek za vlakom, na katerem je strojevodja kapital in ki je ves čas nekaj vagonov pred nami.

Ste eden najprepoznavnejših obrazov sindikalizma pri nas. Katere zgodbe so se premaknile zaradi vas, katere so bile najpomembnejše? 

Prekletstvo sindikalnega dela je, da vedno prejemaš samo negativne informacije ali pritožbe. Pohval skoraj nikoli ni. Če spečeš potico, obstaja faza priprave, izdelave in nato jo lahko poješ, pri sindikalnem delu pa ni nikoli konca. Če rešiš en problem ali problem za enega človeka, bo pojutrišnjem drug človek imel povsem enako težavo. Podobno je pri zakonodaji, ki se neprestano spreminja in nikoli ni dobra. Včasih si naše delo predstavljam kot tek za vlakom, na katerem je strojevodja kapital in ki je ves čas nekaj vagonov pred nami. Z enim prstom zamašiš eno luknjo in začne voda teči pri drugi. Kljub temu pa seveda v moji karieri je nekaj zmag, na katere sem ponosna. V devetdesetih letih sem recimo dosegla, da smo pri privatizaciji podjetij, ki so bila na začetku večinoma v lasti delavcev, upoštevali nekatere dodatke k plačam. Za to je bilo treba tri, štiri leta izvajati pritiske. Žal se je sicer naša privatizacija potem iztekla na način, ki nam ne zbuja dobrih občutkov. Ponosna sem na vse kolektivne pogodbe, ki nam jih je uspelo izpogajati. Pa sprememba zakona o minimalni plači je bila zelo velik premik. Še pomembneje je bilo, da tega zakona v času vlade Janeza Janše delodajalcem ni uspelo razveljaviti. V tej smeri so bili eno leto silni pritiski. Pri tem je takratni minister za gospodarstvo Janez Počivalšek na enem od srečanj tako vpil na delodajalce, ki so želeli zakon razveljaviti, da sama ne bi mogla bolje. Ljudje božji, pri plačah je treba nekaj narediti, ker sicer ne bomo dobili ljudi, jim je dejal. Kar je res. Bili so tudi trenutki drobnih zmag, ki mi veliko pomenijo. Ena od takih reči sta bili dve zmagoviti ustavni presoji v času epidemije zaradi dveh kovidnih podtaknjencev, to je prisilnega upokojevanja in izvzema zdravnikov iz plačnega sistema. Na koncu je treba omeniti še pravilnik o poklicnih boleznih, za kar smo spet porabili 30 let boja. Za 10, 20 odstotkov ljudi je to sicer zelo pomembna zmaga. Tega, da je bil pravilnik sprejet, pa nismo dosegli v Sloveniji, ampak s tožbo na ILO, torej na Mednarodno organizacijo dela. V zadnjih letih smo dosegli tudi pomembne spremembe zakona o delovnih razmerjih.

Ob osamosvojitvi so pravice zaposlenih temeljile na kolektivnih pogodbah. Zaradi novih časov, drobitve moči sindikatov in novih oblik dela pa so kolektivni dogovori vedno manj pomembni, vse pomembnejša postaja zakonodaja. Je to primeren povzetek vaše 40-letne kariere?

Tako je. V devetdesetih letih smo sicer kolektivne pogodbe šele pisali, te niso prišle iz socializma, takrat smo imeli samoupravne splošne akte ali pa družbene dogovore. Sama sem na začetku devetdesetih let sodelovala v pogajanjih ob nastanku kolektivnih pogodb. Družbena klima je bila tedaj povsem drugačna, več je bilo sodelovanja in pogajanja so po inerciji še iz prejšnjega sistema tekla v konstruktivnem ozračju. Tedaj smo se pogajali za to, da bi se kaj dogovorili, danes se delodajalci pogajajo, da se nič ne dogovorimo; pogosto so pogajanja danes organizirana zgolj zaradi zavlačevanja. Ja, zelo zgodaj po tistem so šle stvari navzdol. Delodajalci so začeli kolektivne pogodbe hitro predstavljati kot akte omejevanja in nesmiselnega zapovedovanja, češ da oni delavcem vse dajo, zakaj morajo to še napisati. Zelo hitro so zahtevali bolj sproščene okvire, a mi smo na drugi strani začeli opažati, da to počno s figo v žepu, in smo začeli ravno nasprotno vztrajati pri tem, da je čim več pravil zapisanih čim natančneje tudi v zakonih.

Prenormiranost, o kateri pogosto govorijo delodajalci, je torej posledica tega, da se o ničemer ni mogoče dogovoriti brez prisile ali v duhu zaupanja? 

Točno, kot družba smo drugačni recimo od skandinavskih držav, kjer se ustnih dogovorov ali duha pravil držijo. Pri nas pa imamo pogosto akte ali zakone zato, da v njih najdemo luknjo. Tako se nam je zgodila prekarnost, kot obvod od veljavne zakonodaje, in tako tudi sindikati izgubljamo članstvo. Ljudje znajo izračunati, da imajo prav toliko pravic, če so v sindikatu ali če niso. V sindikatih se borimo za pravice, ki nato veljajo kolektivno za vse zaposlene in številni te pravice uživajo, čeprav članarine ne plačujejo. Torej ne le delodajalci, tudi delavci bi se radi vozili zastonj. In manj ko je naših članov, manj moči imamo, in ko začneš to moč zgubljati, začneš zgubljati pogajalske pozicije. Zaradi tega je v Sloveniji vse manj veljavnih kolektivnih pogodb in na koncu nam ostane le še zakonodaja. Pa še ta je pod stalnimi napadi z namenom rahljanja in tako imenovane fleksibilizacije. Izkušnje so me naučile, da nikomur preveč ne zaupam, predvsem pa od zaupanja nimajo nič povprečni ljudje, ki ne poznajo pravil. Iz meni neznanih razlogov je recimo v Sloveniji zaposlene zelo lahko ustrahovati. Zelo hitro padejo na argument: Če se ne boš uklonil, boš dobil knjižico. Pogosto si delodajalcem tudi ne upajo povedati, s čim niso zadovoljni ali pa da imajo slabe plače. In dokler imamo takšno klimo, je potrebna čim natančnejša zakonodaja.

Pogosto od sindikalistov slišimo, da ste bili v preteklosti v strahu pred množičnim odpuščanjem do delodajalcev preveč popustljivi, zato se danes v Sloveniji še vedno splačajo dela z nižjo dodano vrednostjo in zato tudi nismo doživeli večjih inovacij ali razvoja.

Ko sem bila pred leti povabljena na kongres Združenja Manager v Portorožu, sem to rekla pred polno dvorano direktorjev: Če si kaj očitamo v svoji zgodovini, je to, da nismo bili ostrejši. Sindikati smo dolgo živeli v utvari, da smo vsi v istem čolnu, zaradi česar smo v imenu reševanja podjetij pogosto popuščali. Ko gre podjetjem slabo, so delavci prvi, ki v imenu direktorjev iščejo pomoč pri recimo občinah, vladi, pri politiki, a tega bolj temeljnega pritiska na direktorje ali lastnike nismo nikoli res izvajali. V opravičilo temu sicer lahko rečemo, da smo vedno imeli neke izjemne okoliščine. Sprva je bila to osamosvojitev, v kateri je vse padalo, potem finančna kriza, ki je pri nas trajala deset let, drugje pa štiri, in tako naprej. A če nam je na državni ravni pritisk na delodajalce uspelo izvajati, nam na ravni podjetij to ni uspelo.

Kaj to pomeni? 

Ko sem še bila pri SKEI, se spomnim maratonskih pogajanj z delodajalci o vsebini naših kolektivnih pogodb. Pol leta smo hodili na pogajanja, deset je bilo nas na eni strani, deset je bilo njih na drugi strani. Vsak sestanek je trajal štiri do pet ur, to je bilo štiri do pet ur jamranja delodajalcev, kaj vse se ne da, kaj vse je nemogoče, češ kako nekonkurenčni smo že zdaj in podobno, in jamranja z naše strani, kako smo lačni. V nekem trenutku sem enemu od predstavnikov delodajalcev, mislim, da je bil to bivši direktor Danfossa, omenila, da ne razumem tega procesa. Omenila sem mu, kako smo neučinkoviti, koliko denarja gre za tak proces in kako neracionalno je to vse skupaj, saj če se nam na državni ravni ne bo uspelo dogovoriti, bodo podobna pogajanja morala steči v množici podjetij zaradi podjetniških kolektivnih pogodb. Ali ne bi bilo najbolj smiselno, če bi se na vrhu vse dogovorili in bi drugi imeli mir, sem ga vprašala. Potem mi je ta direktor rekel, da načeloma moja logika drži, le informacija, da se delavci v podjetjih o čemerkoli pogajajo s posameznimi direktorji, ne. Nihče nas v podjetjih nič ne vpraša, nihče nič ne zahteva, je dejal. To je ta miselnost. Saj se bodo drugi dogovorili namesto nas, naj to opravijo v Ljubljani, jaz si ne upam. Sama sicer upam, da nove generacije že razumejo, da tako – brez napora – ne moreš naprej.

Tedaj smo se pogajali, da bi se kaj dogovorili, danes se delodajalci pogajajo za to, da se nič ne dogovorimo; pogosto so pogajanja danes organizirana zgolj zaradi zavlačevanja.

Na kakšne tipe delodajalcev ste pri pogajanjih naleteli. En tip so verjetno obrtniki, drug tip so podjetniki z zelo neoliberalnimi prepričanji, naslednji tip so morda kakšni direktorji starega kova in potem novodobni, odsotni direktorji iz multinacionalk. 

Lepo ste jih klasificirali, a bi sama dodala še dve skupini. V prvi so tisti, ki se s politiko ne ukvarjajo in jih zanima zgolj posel. S takšnimi direktorji se je mogoče racionalno in produktivno pogovarjati. Potem obstaja še ena zelo pomembna skupina, to so kar predstavniki delodajalskih organizacij. V Sloveniji imamo namreč predstavnike delodajalskih organizacij, ki niso lastniki podjetij. Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Tibor Šimonka je recimo tak. Ni lastnik, je menedžer. In takšnih predstavnikov delodajalske strani je precej. V sindikatih imamo pogosto vtis, da so naše delodajalske organizacije menedžerski sindikati, ne pa organizacije, ki predstavljajo kapital. To se zelo konkretno pozna pri pogajanjih. Sindikati vedno, ko urejamo nekatere stvari, gledamo vsaj na srednji rok, če že ne na dolgega, kot recimo zdaj, pri pokojninski reformi. Delodajalska stran, na kateri najpogosteje sedijo menedžerji, pa gleda na zelo kratek rok. V smislu, dajmo, zrihtajmo še tole za letos, če se bom uspešno dogovoril, bom na koncu leta morda dobil še kak bonus. Če ne štejemo obrtnikov, ki imajo svoje posebnosti, so v Sloveniji delodajalske organizacije dejansko menedžerski sindikati.

Delodajalske organizacije se v zadnjih letih tudi združujejo. Tradicionalnim delodajalskim organizacijam se pridružujejo nova menedžerska združenja, pa tuje zbornice in zadnje čase celo kmetijska zbornica. Vsi nastopajo z enotnim glasom. Kako to razumete? 

Ampak saj to je tipično sindikalno delovanje. Večina teh organizacij, ki so se združile v tako imenovanem Gospodarskem krogu, ni nova, recimo Ameriška gospodarska zbornica ali pa Slovensko-nemška gospodarska zbornica sta zelo dolgo prisotni v Sloveniji. Je pa očitno v zadnjem času zrasla ideja povezovanja, da so na zunaj videti močnejši. Če sedi 18 organizacij za isto mizo, je to videti veliko bolj resno, kot če govori ena sama. To so delodajalske organizacije prekopirale od sindikalne strani, tudi mi smo ugotovili, da je vtis na javnost drugačen, če za mizo na tiskovni konferenci govori vseh sedem sindikalnih central, namesto ene same. Skratka, zdi se, da delodajalci po novem iščejo zaveznike v širši skupnosti, pri čemer tudi ves čas dajejo vtis prizadetosti, kot da so ves čas diskriminirani, neslišani in nasploh zelo ogrožena vrsta v naši državi. Nevarno ali vsaj neprimerno pa je, če so v tem krogu tudi tuje zbornice, saj jim to res daje pridih kolonializma. Ameriška gospodarska zbornica nam recimo izredno rada svetuje o tem, kako reformirati zdravstveni sistem. Naj jim tukaj sporočim svoje mnenje: prosim, pustite slovenski zdravstveni sistem za nekaj časa pri miru in se posvetite svojemu, v Ameriki.

V nekaterih državah, v Avstriji denimo, je socialni dialog med delodajalci in delojemalci redna in neslišna dejavnost, pri nas pa je to zelo dramatično področje. Zakaj tega dialoga ni mogoče normalizirati? 

Ker delodajalska stran socialnega dialoga dejansko ne potrebuje, ker nanj ne računa in ker se znotraj njega pogosto pogaja s figo v žepu in ga izkorišča za piar. To se recimo vidi v tem, da zagovarja socialni dialog, ko ji to ustreza, sicer pa raje pritiska na vlado. Če delodajalsko stran vzamete zares, potem smo bili zadnja štiri leta že trikrat v recesiji. Ali pa če se spomnite razprave o minimalni plači. Gospodarska zbornica je trdila, da bo zvišanje minimalne plače povzročilo katastrofo, a je na koncu ni. Ne le da ni bilo odpuščenih 70 tisoč ljudi, ampak nam jih zdaj toliko manjka. Vse to njihovo vpitje je že tudi kontraproduktivno, ker če preveč strašiš, te nihče več ne jemlje resno. Že prav neprimerna pa je njihova neprestana kampanja na področju davkov. Davki so ves čas previsoki, v Sloveniji smo grozni in smo nekonkurenčni, ponavljajo, čeprav podatki kažejo, da smo na številnih področjih bolj podobni davčni oazi. Zato menim, da ves ta njihov dramatični nastop ni namenjen nam, torej sindikatom, ampak splošni javnosti. Delodajalska stran je prestopila na polje politike, prepričana je, da bo dosegla več, če ji uspe zamenjati vlado, kot če se dogovori z nami. To bližnjico je spoznala v času prejšnje vlade Janeza Janše, po kateri imajo zdaj očitno mnogi skomine. Tedaj ji je uspelo svoje zahteve udejanjiti prek politike. Z nami se je dogovorila nekaj, z vlado, ki ji je ustregla, pa pogosto nekaj drugega.

Iz meni neznanih razlogov je recimo v Sloveniji zaposlene zelo lahko ustrahovati. Zelo hitro padejo na argument: Če se ne boš uklonil, boš dobil knjižico.

Ob koncu pogajanj o pokojninski reformi med vami in delodajalci so se prejšnji mesec pokazala nova nesoglasja. Prebrali smo, da ste menda od delodajalcev zahtevali, da ne kritizirajo zvišanja prispevnih stopenj za dolgotrajno oskrbo, v zameno pa ste privolili, da se prispevne stopnje za pokojninsko zavarovanje, ki jih zdaj plačujeta zaposleni in delodajalec, ne bodo izenačile ali zvišale. Lahko to pojasnite? 

Zdaj govorite o vsebini posebnega sporazuma, ki je bil sklenjen ob zaključku pogajanj o pokojninski reformi. Prvinsko bojazen, zaradi katere je bil ta sporazum sklenjen, so imeli delodajalci, ker se jim je zdelo, da bo vlada požrla obljubo in da se bodo po usklajevanju o vsebini reforme prispevki za pokojninsko zavarovanje zvišali. Okrog tega je bila velika drama. Delodajalci so torej tak dogovor zahtevali in na koncu smo se dogovorili, da se nobeni prispevki in davki ne bodo spreminjali enostransko, ampak le v konsenzu z vlado, sindikati in delodajalci. V to so privolili. Ampak mislim, da delodajalci niso razumeli, da je v tem paketu že tudi prispevek za dolgotrajno oskrbo. Ne smete pozabiti, da je delodajalska stran prišla nazaj v Ekonomsko-socialni svet, torej vrnila se je k socialnemu dialogu s pogojem, da se ponovno odprejo vprašanja novih prispevkov za dolgotrajno oskrbo. A ti prispevki za dolgotrajno oskrbo so že uzakonjeni in veljavni. Kar pomeni: mi, sindikati lahko privolimo, da se vprašanje prispevkov za dolgotrajno oskrbo odpre, in če mi ne privolimo v njihovo spremembo, se mora to vprašanje tudi enako hitro zapreti. Ker če imamo sklenjen dogovor, da se prispevki in davki ne spreminjajo, razen v dogovoru z vsemi socialnimi partnerji, potem tudi oni ne morejo vztrajati pri spremembi že veljavnih prispevkov za dolgotrajno oskrbo. Tukaj mislim, da zdaj obstaja ta novi nesporazum. Delodajalci zahtevajo, da se v prihodnosti prispevki ne zvišajo, pa čeprav je novi prispevek za dolgotrajno oskrbo že načrtovan in uzakonjen. Menim sicer, da so delodajalske organizacije dejansko prostovoljne interesne organizacije, ki se borijo za svoje članstvo, kar jih potiska na trg in v boj za nove člane. To se kaže tudi v takšnih igrah. Skratka, zaradi članstva jim ni do tega, da bi se sporazumeli z nami.

Ampak ali se niste tudi sindikati razklali ob tej pokojninski reformi? Konfederacija Sindikatov 90 recimo reforme ne podpira, ker ne prinaša uskladitve prispevkov, ki jih za pokojnine plačujejo delavci in delodajalci, za vas, ZSSS ali Pergam, pa to ni bila težava. 

Razkol je prehuda beseda. Te prispevne stopnje so sindikalna bolečina, ki se vleče že veliko let. V začetku devetdesetih let smo za pokojnine vsi, delodajalci in delavci, plačevali vsak po 15,5 odstotka bruto plače, zaradi razbremenitev stroškov dela in kot spodbudo konkurenčnosti gospodarstva pa smo nato sindikati v drugi polovici devetdesetih let privolili v postopno znižanje prispevkov, ki jih plačujejo delodajalci, do sedanjih 8,85 odstotka. Med pogajanji o novi pokojninski reformi je bilo sindikalno stališče, da se prispevne stopnje ponovno izenačijo, kar bi v seštevku pomenilo 31-odstotno obremenitev bruto plač s pokojninami – zdaj je ta seštevek okoli 24 odstotkov. Ali bi to realno lahko dosegli, je drugo vprašanje. Vlada pa je v izhodiščih predlagala, da se sedanji prispevki seštejejo in delijo z dva, to pomeni, da bi vsaka stran plačevala 12,175 odstotka. Večina sindikatov bi to kupila, v primerjavi s sedanjim stanjem se ne bi nič kaj bistvenega spremenilo, ker se odmerne stopnje računajo od malce različnih osnov, bi to pomenilo malce višje neto plače. Vlada je do zadnjega trenutka navijala za ta scenarij, a smo nato tik pred koncem izvedeli, da ga ne bo. To je bilo za sindikalno stran res veliko razočaranje. Delodajalci so tako zamudili priložnost, da zvišajo neto plače oziroma da zmanjšajo pritiske na zviševanje plač. A do razkola med sindikati pri tej temi ni prišlo. Kolegi iz konfederacije so bili proti zaradi nekega drugega razloga. Imeli so sklep kongresa, da mora ostati upokojitvena starost pri tistih s 40 leti delovne dobe pri 60 letih, in ker se bo ta po predlogu reforme zvišala za dve leti, reforme niso podprli. A hkrati so napovedali, da zaradi tega ne bodo šli na ceste.

Toda kot vidimo, pokojninske reforme ne podpira niti nekaj sindikatov iz vaše zveze ZSSS. 

Da, drži, tudi v naši zvezi se nam je zgodil dokaj pričakovan revolt, ki ga zdaj izkoriščajo v SDS. Kolegi iz javnega sektorja na čelu z Davidom Švarcem, kandidatom za novega predsednika ZSSS, se z izkupičkom pogajanj ne strinjajo, njihove zahteve so še ostrejše, zahtevajo, da bi se lahko pri 40 letih delovne dobe vsak upokojil ne glede na starost, in zahtevajo izenačitev prispevnih stopenj. To bi sicer pomenilo, da se vrnemo nazaj v čas druge reforme. Imajo svoje stališče, to jim priznavam, opažam tudi, da so jim zdaj hvaležni v SDS, kjer z veseljem predvajajo posnetke Švarca, ki govori, kako nedopustna je ta reforma, torej ga uporabljajo za svojo reklamo in za argumentacijo, češ da sindikati nasprotujejo pokojninski reformi. Dejansko pa gre pri tem za proteste štirih sindikatov od naših 22, in če preštejemo, kdo je bil na novinarski konferenci, gre v tem primeru za manj kot deset odstotkov članstva zveze.

Kako sicer ocenjujete delo te vlade? Mislim, da ste v svoji karieri na položaju predsednice ZSSS delali s kar petimi različnimi predsedniki vlad. 

Golob je brez dvoma poskrbel, da se je socialni dialog izboljšal. Ko je imel zadnji intervju na RTV, sem si rekla, hvala bogu, da se je nanj spomnil pri vprašanju, zakaj njegova koalicija reforme izvaja šele v tretjem letu mandata. Seveda zato, je odgovoril, ker so jih pred tem morali uskladiti s socialnimi partnerji. Kar je res. O pokojninski reformi smo se usklajevali skoraj dve leti, zadnje leto res intenzivno, in poleg tega je koalicija vsepovsod vztrajala, da so šli zakoni čim bolj usklajeno skozi Ekonomsko-socialni svet, česar pred njimi ni počela nobena vlada. Sama s to vlado zato nisem nezadovoljna. V odnosu do sindikatov je marsikaj popravila, na začetku že z uredbo o povračilu stroškov, povezanih z delom, česar politiki prej 20 let niso spreminjali. Prejšnje vlade so v socialno usklajevanje pošiljale že dokončane predloge zakonov, ta vlada k nam pošilja predloge izhodišč, kar je velik napredek. In ko je jasno, kako dihamo, gre naprej. Je pa pri tem treba vedeti, da hujše opozicije ne bi mogla imeti. Pod noge meče vsa polena, ki jih je teoretično mogoče vreči. Opozicija bo tudi iz pokojninske reforme naredila veliko dramo, a v sindikatih poznamo celoten okvir in vemo, da je treba na reformo pogledati celovito.

Vlada ima še leto časa. Kaj bi morala še storiti do konca mandata? 

Želim si, da bi se nadaljevala pogajanja o zakonu o delovnih razmerjih – od zadnje spremembe nam je ostalo še kar nekaj odprtih stvari. Ena od njih je recimo možnost krajšega delovnika, recimo do 30 ur. V celoti je odprta tudi prekarnost. Ministrstvo za delo je sicer obljubljalo, da bo to vprašanje uredilo, a mu je na koncu zmanjkalo sape. Tukaj so poplave imele vpliv, zato za zdaj niti ne vemo, kaj prekarnost je: so prekarno zaposleni vsi, ki so zaposleni za določen čas, so to samostojni podjetniki, tisti, ki delajo prek digitalnih platform? Potem je na sporedu še davčna reforma. Izhodišča zakona o nepremičninah so bila malce strel v koleno te vlade, ampak v to jabolko je treba ugrizniti.

Konec maja bo kongres ZSSS, koga podpirate za svojega naslednika? 

Umikam se taktično, leto pred parlamentarnimi volitvami, še pred viharjem, ki navadno nastopi ob začetku delovanja nove vlade. Ko sem leta 2017 prevzela vodenje zveze, sem padla v okoliščine, ki jih nikomur ne privoščim: to so bila pogajanja o spremembah šestih zakonov, zapirala so se tri podjetja in imeli smo 20 protestnih shodov. Upam, da bo mojemu nasledniku na začetku lažje. Imel bo tudi dovolj časa za seznanitev z notranjim delovanjem naše zveze, v kateri je 22 članov. Kdo bo to? Za zdaj imamo evidentirane tri zelo različne kandidate. Eden je Andrej Zorko, ki je trenutno izvršni sekretar ZSSS in je bil doslej najbolj vpleten v delo zveze. Prej omenjeni David Švarc je naše levo krilo, je zagovornik dejavnega boja, protestov in manifestov, sicer generalni sekretar Sindikata poklicnih gasilcev Slovenije. Tretji pa prihaja iz Revoza, to je moj kolega, podpredsednik Sindikata kovinske in elektro industrije (SKEI) Slovenije Dušan Kaplan, ki ima morda manj izkušenj na državni ravni, a prihaja z veliko volje.

Pravite, da greste v pokoj. Ampak ali ni v naši družbi vrednota, da si čim dlje dejaven? S svojimi izkušnjami bi lahko koristili marsikomu. 

Ne grem v politiko, če to mislite, ampak grem v pokoj. Prepričana sem, da je predvsem v tem sklicu državnega zbora veliko ljudi šlo v politiko z dobrimi nameni, a sama sem delovanje politike spoznala prek državnega sveta in politika, ki sem jo videla tam, je nekaj, za kar nimam živcev. Gre bolj za to, kdo je močnejši, kdo bo koga, rezultat nikogar ne briga. V politiko torej ne grem, če mi bodo pa čez čas popustili stresni hormoni, kot se reče, se bom morda aktivirala v kakšnih nevladnih organizacijah.