Intervju / »Nekateri direktorji festivalov so mi odkrito povedali, da ta tema – genocid v Gazi – ne pride v poštev«

V bosanskem Travniku rojeni diplomirani filozof, religiolog in gledališki režiser Oliver Frljić (1976) je najprepoznavnejši gledališki ustvarjalec z območja nekdanje Jugoslavije. A že davno ni vezan le na to regijo, številne odmevne predstave je ustvaril tudi drugod po Evropi, denimo na Poljskem, zadnja leta pa večinoma v Nemčiji, kjer je med drugim zasedel enega od najvišjih položajev v znamenitem berlinskem gledališču Maxim Gorki. V predstavah praviloma opozarja na družbene probleme, ki se jih loteva tudi s precejšnjo mero provokacije. In ja, pri tem gre tudi čez rob, a le, če bo gledalec s tem dobil prostor za resen premislek, gledališče pa dokaz, da je še relevanten medij.

Nujno se mu zdi vrtati v tabuje, v tisto, kar je prikrito, a tli, denimo fašizem, v moč politike in cerkve, nacionalizme vseh vrst ali pa denimo v krivce za vojne, zaradi katerih je pri petnajstih tudi sam postal begunec. Družina je morala na novo zaživeti v hrvaškem Splitu. In medtem ko so ugledni kritiki njegovo delo označevali kot »politično gledališče par excellence«, je marsikateri gledalec dvorane protestno zapuščal, spet drugi so proti njegovim predstavam glasno protestirali, poskušali so jih sabotirati, nekateri so mu grozili, s tožbami, a tudi s smrtjo. Tudi zato se je, zlasti po izkušnji z vodenjem Hrvaškega narodnega gledališča na Reki, bolj osredotočil na Nemčijo.

Trenutno končuje predstavo Inkubator – prvo s katero se odziva na genocid v Gazi, zaradi katerega je v poldrugem letu življenje izgubilo že najmanj 52.000 Palestincev. Združeni narodi in druge humanitarne organizacije so ga zaradi izjemno velikega deleža otrok med žrtvami razglasili za humanitarno katastrofo brez precedensa. Frljić razočaranja nad mednarodno skupnostjo, ki za zaustavitev genocida ne stori zadosti, ne skriva. Nekoliko presenetljivo je le, da se te teme ni lotil že prej. Ali pač ne: kot pravi, v Nemčiji, kjer zadnja leta deluje, to kljub številnim poskusom namreč ni bilo mogoče. Zato bo prvo predstavo na to temo uprizoril v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani, ki ga ima od nekdaj za svoj »gledališki dom«. Premiera bo prihodnji petek, 16. maja.

V Nemčiji ste v zadnjem letu in pol izkusili, da ne v gledališču in ne drugod o genocidu nad Palestinci ni zaželeno govoriti. Še več, tisti, ki javno podprejo Palestince, tvegajo izgubo zaposlitve, projektov, sofinanciranja in celo pregon. Za umetnika, ki nenehno dreza v nevralgične točke družbe, je to verjetno zelo frustrirajoče, kajne? 

Razlika med utišanjem kritičnih glasov v naših prostorih in v Nemčiji je v tem, da v slednji obstaja veliko resnejši institucionalni in medijski stroj, ki to izvaja. Nemški mediji so na začetku vojne v Gazi zavrgli vsakršno idejo objektivnega poročanja. Za večino medijev smrt 50 ali 100 Palestincev v enem dnevu sploh ni novica. Ni treba biti strokovnjak za kritično analizo diskurza, da bi razumel, kako vse to deluje. Naslovi novic, pogostost uporabe določenih izrazov – vse to deluje v smeri desenzibilizacije, otopelosti javnosti do trpljenja tistih, katerih obstoj ni v nemškem interesu.