Toni Cahunek / Filmar, voditelj in novinar, ki je posnel dokumentarec o otrocih priseljencev s Kosova

Zagotovo ima enega najbolj prepoznavnih in vsestranskih obrazov, pa tudi glasov domačega medijskega prostora. Generacije otrok in mladostnikov je navduševal kot voditelj mladinske oddaje Šolska košarkarska liga (ŠKL), spomnimo se ga kot Storža iz kultnega režijskega prvenca Mitje Okorna Tu pa tam, pa kot prodornega novinarja oddaj RTV Slovenija Aritmija, Tednik in Studio City, povezovalca številnih prireditev in komentatorja športnih prenosov na Sportklub Slovenija. Že dolga leta pa je tudi ustvarjalec dokumentarnih filmov, v katerih se vselej loteva žgočih družbenih tematik. Takšen je tudi njegov najnovejši dokumentarec Novi sošolci, ki v ospredje postavlja zgodbe štirih otrok priseljencev s Kosova – Floralbe, Suele, Ledrija in Masarja – in njihove izzive vsakdanjega življenja v novi državi ter vključevanja v naš šolski sistem.

Konec 80. in 90. let so se zaradi nemirov in vojne na Kosovu v Sloveniji naselile prve večje skupine priseljencev, kar 60 odstotkov pa jih je k nam prišlo v zadnjem desetletju zaradi gospodarske rasti in velikega povpraševanja po tujih delavcih. Pripeljali so tudi svoje družine, prav otroci pa imajo zaradi neslovanskega jezika, drugačne kulture in predsodkov v šoli težave z integracijo. Pri raziskovanju te tematike je Toniju Cahunku (rojen je leta 1981) pomagala sestra Lea, socialna pedagoginja, ki se že vrsto let ukvarja z osebami albanske narodnosti v slovenskem šolskem sistemu. Prihajata namreč iz Kranja, kjer osnovne šole vpisujejo vse več otrok priseljencev s Kosova – ti imajo pogosto veliko slabše ocene in učni uspeh od drugih sošolcev, čeprav je bilo prej kar nekaj odličnjakov. »V Kranju je tretjina otrok na osnovni šoli za otroke s posebnimi potrebami albansko govorečih. To je meni sistemska anomalija oziroma ‘elegantna’ rešitev izziva dela s priseljenci s Kosova,« pravi. »Tam je večina fantov, ki imajo vedenjske težave – kar ni čudno – če ne znaš jezika, težko navezuješ stike v novem socialnem okolju in se počutiš manjvrednega, obstaja velika možnost, da boš začel povzročati težave.«

Želi si sistemskih sprememb, ki bi tem otrokom lahko zagotovile intenzivno učenje slovenskega jezika, ne da bi jih še dodatno segregirale in diskriminirale. Toda težava je v tem, da gre tu za izzive posameznih občin in ne vseslovenski pojav, zato jih na državni ravni ne jemljejo dovolj resno. Najbolj pa nastradajo prav otroci, ki niso imeli nobene izbire pri tem, kje bo njihov novi dom. S filmom si je prizadeval informirati slovensko javnost in opolnomočiti albansko skupnost, ju tesneje povezati. »Neverjetno je, kaj lahko naredi ena sama beseda v stiku z albansko govorečim človekom, pa čeprav ga le pozdraviš v njegovem jeziku,« pravi. »Pri tem nikakor ne gre za ponižnost ali zapostavljanje slovenske kulture, kar bi marsikdo rad očital, pač pa za grajenje mostov. Nekomu dati občutek, da je sprejet, da bi se z njim radi pogovarjali, da do njega nimamo predsodkov.«

Pot do dokumentarnega filma je bila za Tonija Cahunka pravzaprav polna naključij. V gimnaziji je v šolski impro ligi izkusil, kaj pomeni biti na odru, moderirati in zabavati ljudi (že v tretjem letniku je opravil avdicijo in postal voditelj znamenite oddaje ŠKL), kar ga je potegnilo na študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Nato je vpisal še magistrski študij politologije, kjer mu je profesor predlagal, da bi za magistrsko nalogo posnel film – in tako je nastal dokumentarec o legalizaciji konoplje Poročilo: Žbe. Na projekcijo za profesorje v Slovensko kinoteko je po srečnem naključju prišel nekdo z RTV Slovenija in predlagal, da bi film zavrteli na malih ekranih, tako pa se je začelo tudi sodelovanje z javnim RTV-servisom, ki je obrodilo številne druge dokumentarce: o svetu športnih stav, Hali Tivoli, ljubljanskem maratonu …

Sprva je sam delal prav vse – režiral, snemal in montiral – postopoma pa se je začel »oboroževati« s sodelavci filmarji. »Zdaj vem, da nikoli več ne bom prijel kamere v roke ali montiral svojega filma, ker vem, da bi ga s tem uničil,« reče v smehu. »Toliko moraš biti pošten do sebe in do filma, da se zaveš, da vseh stvari ne počneš najbolje, in jih prepustiš ljudem, ki so nadarjeni in usposobljeni na svojem področju.« Sam se raje osredotoča na zgodbo. In teh mu še dolgo ne bo zmanjkalo.