Evrovizija / Ne, ne bomo gledali

TV komentar: Evrovizijska pesem ni odprtost, evropskost, ampak navadna brezbrižnost

Morda so lani še lahko mencali in si zvijali roke, ko so se na evropski zvezi televizij EBU pripravljali na evrovizijsko popevko. Morda so še lahko govorili, da se ne želijo vpletati v vojno, morda so še lahko kazali na napad Hamasa, češ, morda pa vseeno ni enako kot pri Rusiji in njenem napadu na Ukrajino. Morda smo lani zbeganost med tem, kaj je politika in kaj zabavna prireditev, pa da se ne želijo vpletati v vojne, še celo čisto malo razumeli. Morda je bilo nam jasno, da Izrael izvaja genocid, zato ker smo blizu genocida na jugoslovanskih tleh živeli, pa vemo in razumemo, morda smo lani tudi še razumeli, da imajo evropski narodi, ki so sodelovali pri iztrebljanju evropskih Judov (in med temi je poleg Nemčije res še ena velika kopica držav, žal), zdaj problem, ker jih je strah, da jim bo Izrael očital vse pretekle zločine, ki so jih v povojnem obdobju pometli pod preprogo. Ampak da je tudi letos Izrael ostal del evrovizijske popevke, da zveza televizij ni zmogla oblikovati nobenega resnega stališča – je pa pač popoln fiasko evropskih javnih televizij in njihovih uredništev. Da, ne samo vodstev, ampak tudi uredništev. Naj se novinarji teh hiš poskušajo še tako ograditi od Evrovizije in od opredeljevanja do genocida v Gazi, vse te javne radiotelevizijske hiše so najprej mediji, ki se ukvarjajo z novinarstvom. In enako velja tudi za RTV Slovenija.

Pri čemer smo do te lahko še posebej kritični. Zakaj? Ker je s spremembo zakona o RTV Slovenija pač prvič v svoji zgodovini res neodvisna od politike, ima svet zavoda, ki ga ni postavila politika – in tudi vseh ostalih, od uprave do direktorjev televizije in radia, ni postavila politika. Še nikoli ni imela toliko moči, da bi odločitve sprejemala sama, še nikoli ni v svetu RTV Slovenija sedelo tako malo političnih kalkulantov. Da, lahko bi bojkotirali Evrovizijo – zaradi udeležbe Izraela. A tega niso storili. Imeli so več kot eno leto, da se pripravijo, da se postavijo za človečnost, za človeka, proti smrti in ubijanju, dovolj časa, da pripravijo dobre argumente in postavijo RTV Slovenija na zemljevid – in da pokažejo, da so predvsem najprej zavezani novinarstvu, človekovim pravicam, pravičnosti, humanosti. Nobenega izgovora letos ne sprejemamo, letos je vse na dlani, vse jasno, genocid je postal genocid z velikim G in še kar traja. Ne svet RTV, ne uprava, ne direktorji RTV Slovenija, ne uredniki te priložnosti niso vzeli resno: priložnosti namreč, da RTV Slovenija postavijo na pravo stran zgodovine. Bi jim lahko politika to preprečila? Kaj točno – da se zavzemajo za novinarstvo in dejansko poslanstvo medijskega zavoda? Kaj pa je potem naloga RTV Slovenija, če ni to?

In zato si tudi prav nič ne mislimo ne o pesmi ne o nastopu Klemna Slakonje. Še več: imeli smo ga za človeka, ki je zmožen pogledati prek in razumeti več, za človeka, ki bo ne nazadnje razumel, da so trenutki, ko se ne prijaviš na evrovizijsko popevko – pa četudi imaš najboljšo pesem in za to pesmijo najlepšo življenjsko zgodbo.