Vedno lahko rečeš, da ti spomine na luknje v socializmu blokirajo luknje v spominih na socializem

Spomin v tej deželi ni luknja, temveč stališče

zadržan +

Vrnitev. Dva brata, dve sestri (Miha Čelar, 2025). 

Dokumentarec Dva brata, dve sestri, posnet po stripu Gašperja Krajnca ter ozaljšan z animacijami Gregorja Kocjančiča in offom Silve Čušin, je zgodba o slovenskem dvajsetem stoletju skozi oči dveh sester iz premožne družine, ki so jo po drugi svetovni vojni razlastili in proletarizirali. Zakonca Franjo in Tonca Žagar sta na začetku dvajsetega stoletja ustvarila neskončno žago, lesni imperij (»od Prezida do Trsta«), ki sta ga po njuni smrti – Franjo je umrl kmalu po prvi svetovni vojni, Tonca pa leta 1934 – prevzela njuna sinova, Line in Franci, toda hude socialne razlike, ki so trgale Evropo in Slovenijo v času velike gospodarske krize, so ju ločile, tako da je Franci postal kapitalist, Line pa komunist, član partije, skrivni financer komunističnih projektov. Line je po vojni postal veljak, Franci pa je padel v nemilost.

Barbara in Monika Žagar, Francijevi hčerki, skušata povojno Jugoslavijo, ki sta jo sicer bolj ko ne protestno zapustili (prva je odšla v easy Avstralijo, druga v hipijevsko Ameriko), zgrabiti za roge, a nikoli ne prideta prav daleč, kaj šele do konca, morda tudi zato, ker bodisi dejansko ne vesta kaj dosti, ker se vsi njuni sogovorniki vsega le še napol in selektivno spominjajo ali pa ker jima Čelarjev doku ne pusti, da bi kateri skrivnosti ali travmi prišli do dna. Line, njun stric, je intrigantnejši od njunega očeta, ki so ga »po vojni strašno popljuvali« in ki ostane le fusnota, zato je toliko intrigantnejše vprašanje: kdo je leta 1938 zažgal Žagarjevo žago na Milanovem vrhu, kjer so Žagarjevi zgradili »fordovsko« delavsko mesto s trgovino, šolo in tamburaškim zborom? Jo je res zažgal sam Line, da bi pokazal svoj komunistični fanatizem, kot pravijo konspirologi, ali pa je požar podtaknila italijanska konkurenca?

Barbara in Monika Žagar, Francijevi hčerki, skušata povojno Jugoslavijo, ki sta jo sicer bolj ko ne protestno zapustili (prva je odšla v easy Avstralijo, druga v hipijevsko Ameriko), zgrabiti za roge, a nikoli ne prideta prav daleč, kaj šele do konca, morda tudi zato, ker bodisi dejansko ne vesta kaj dosti, ker se vsi njuni sogovorniki vsega le še napol in selektivno spominjajo ali pa ker jima Čelarjev doku ne pusti, da bi kateri skrivnosti ali travmi prišli do dna.

A ko ravno postane zanimivo, dramatično, intrigantno, nas Čelar že preseli drugam, saj mora eno ali drugo sestro ali obe skupaj nujno pokazati pri molitvi z nunami, kramljanju s ponovno najdenimi sorodniki in prijatelji, denacionalizacijskih bremenih druge generacije, ruševinah nekdanjega imperija, objektivnih notranjskih domačinih, ki vedo povedati, da so imeli »komunisti monopol nad nasiljem«, relativno apatičnem gledanju starih fotografij (»Lepi spomini«) in nezanesljivih pripovedovalcih, ki se zelo dobro podajo njunemu prebujanju iz dolgega sna. Vse to so non sequiturji, ki drug drugega relativizirajo in trivializirajo, a non sequiturji so tudi vprašanje s potencialom detektivskega r omana (je Line leta 1977 umrl za infarktom ali so ga umorili?), vprašanje s potencialom Faulknerjeve novele Barn Burning (kdo je med vojno zažgal Žagarjevi žagi na Rakeku in v Markovcu?) in prizor, v katerem si sestri s Karpom Godino, Darkom Štrajnom in še nekaterimi drugimi napol antonionijevsko ogledujeta posnetke študentskih demonstracij (1968) in zasedbe Aškerčeve (1971), ker sta verjetno bili tam. Skušata se česa spomniti, a ne gre – kot kaže, kakih silnih spominov na te dogodke nimata. Tisti »a se spomniš« – in tisti »Glej, Darko«, »Glej, Igor Vidmar, Radio Študent«, »Glej, Žilnik« – ni ravno atraktivna filmska metoda, toda obujanje spominov v Sloveniji je itak dvoumno in tvegano: zlahka pozabiš na očeta. In vedno lahko rečeš, da ti spomine na luknje v socializmu blokirajo luknje v spominih na socializem. Spomin pa v tej deželi ni luknja, temveč stališče. (kino & art)