Ljubezen in smrt

Neodvisna založba No! Press, za katero stojita odgovorna urednica Manca G. Renko, sicer zgodovinarka, esejistka in raziskovalka, ter oblikovalec Zoran Pungerčar, je v kratkem času od svoje ustanovitve v začetku prejšnjega leta z osvežujoče kakovostnimi in premišljenimi knjižnimi izdajami ter dodelanim vizualnim jezikom pomembno obogatila domači literarni prostor. V tem času je izdala pet vsebinsko in žanrsko raznolikih knjig (osem, če štejemo še tri ponatise v novih likovnih preoblekah): romana Prepovedani zvezek Albe de Céspedes v prevodu Miša Renka in Love Me Tender Constance Debré v prevodu Eve Mahkovic, zbirko esejev Živalsko mesto Mance G. Renko (ta je nominirana za nagrado kritiško sito), teoretsko-osebni hibrid Enfilade: življenje stanovanja Miloša Kosca ter noveli Colombe Schneck v prevodu Eve Mahkovic, združeni pod naslovom Diptih.

Navdušeno bralstvo slednje, najnovejše izdaje založbe No! Press, diptih meditativnih novel o ljubezni, prijateljstvu in izgubi izpod peresa francoske novinarke, režiserke in pisateljice Colombe Schneck (1966), bo prav gotovo veselo novice, da bo avtorica prihodnjo sredo, 21. maja, gostovala v Cankarjevem domu. Z njo bo mogoče spregovoriti na dogodku – njegov obisk je brezplačen – v seriji Soba z razgledom, ki ga bo moderirala novinarka in pisateljica Lara Paukovič, temu pa bo sledila še podelitev Nodierove nagrade za najboljši prevod lanskega leta iz francoskega v slovenski jezik – med nominirankami je tudi Eva Mahkovic za prevod romana Love Me Tender še ene od najvidnejših francoskih pisateljic, Constance Debré.

Diptih Colombe Schneck obsega dve, v veliki meri avtobiografski noveli, Mali buržujki in Milina kravla, v katerih avtorica z jasno, neposredno, izjemno lucidno in elegantno pisavo nadrobno razmišlja o specifičnih, a univerzalnih človeških izkušnjah. Novela Mali buržujki je tretjeosebna pripoved o prijateljicah Esther in Héloïse, ki se poznata že od enajstega leta. Ves čas tičita skupaj, obe sta edinki, obe sta drobni rjavolaski s svetlimi očmi, ki najraje govorita o ljubezni, obe hodita na zasebno pariško šolo za liberalne meščane. »Ti so najslabša sorta buržujev, poznajo vse dobrobiti in nobenih pravil; mislijo, da so na pravi politični strani; mislijo, da bodo zato, ker so levi, pobegnili oznaki Meščan. Ogabna sorta.« Esther in Héloïse, brezskrbna otroka, rojena s srebrno žlico v ustih, se namreč svojih privilegijev ne zavedata (in se jih še dolgo ne bosta), njuno življenje, ki ga zavzemajo urice jahanja in plesa, hišne pomočnice in počitnice v Saint-Tropezu, pa se jima zdi nekaj povsem običajnega, samoumevnega, neizstopajočega, celo dolgočasnega.

Z bolečo in občutljivo natančnostjo in iskrenostjo se loteva najintimnejših, pogosto zamolčanih izkušenj – smrti, strahu, sramu, poželenja, krivde, pripadnosti.

Avtorica v njuni življenji vpelje fiktivno raziskovalko, sociologinjo, ki se vseli v veliki staromeščanski stanovanji njunih družin in ju spremlja tudi skozi njuno osamosvojitev in odraslost. Razočarana je nad tem, kar vidi, pričakovala je več. Héloïse in Esther v svojih tridesetih in štiridesetih nista ambiciozni feministki, ki si podrejata svet. Iz dremavega zatišja njunega otroškega mehurčka, v katerem se vse da, vse je mogoče, sta vstopili v resnični svet, svet brezkompromisnega patriarhata in nonšalantnega šovinizma, svet, ki se mu nista zmogli postaviti po robu. »Sociologinja je prepričana, da bosta glede na svoj družbeni položaj in denar svobodnejši; da bosta videli več; da bosta njuna soproga bolj sodobna moška; da bo sistem za njiju manj zadušljiv; da se bosta zmogli upreti in si izboriti drugačno mesto. Denar in družbeni razred ne dosežeta ničesar, ob zid ju je stisnil njun spol.«

Njuno prijateljstvo pa skozi vse te dogodke in pretrese – poroke, ločitve, rojstva, nezveste može, ki jih nikoli ni doma, menjave služb, potovanja, nove ljubezni in srcozlome – ostaja edina stalnica, tista nezlomljiva, kompleksna vez, ki usodno prepleta dve življenji. Pa je res nezlomljiva? Esther in Héloïse sta stari okrog petdeset let, ko Héloïse nenadoma oznani, da je na smrt bolna. Da, umrla bo. Pa čeprav je celo življenje vse delala prav. Bila je pridna, ubogljiva, odgovorna, zmerna, jedla je zdravo in se gibala, nikoli ni lagala. Zakaj prav ona? In kaj bo ostalo, ko nje ne bo več? Bo izginila, če o njej ne bo pisala?

O izgubi in ljubezni, a takih druge vrste, govori tudi novela Milina kravla. Prvoosebna zgodba je avtoričin spomin in refleksija o veliki ljubezni, ki se ji je zgodila pri petdesetih, potem pa se nenadno, silovito končala, ko jo je moški njenega življenja zapustil. Kaj je naredila narobe? Je bila preveč, je bila premalo? Ga je preveč poskušala izoblikovati po svoji podobi? Mu ne bi smela reči, da ga ljubi? »Pred par leti sem neko slavno pisateljico vprašala, ali bi raje doživela srečno ljubezen in napisala slabo knjigo ali obratno,« piše avtorica. »Brez oklevanja je rekla, da bi raje napisala dobro knjigo in potrpela nesrečo v ljubezni. Sama bi brez vsakršnega dvoma izbrala obratno. Naj bo ta knjiga zanič, samo da se vrne.«

Toda njeno zlomljeno srce nepričakovano, košček za koščkom, pomaga krpati – plavanje. Edina dejavnost, v kateri se ji zaporedje dejanj zdi logično. Dejavnost, ki ji spet pomaga priti v stik s svojim telesom, s samo seboj. S kravlom se nauči odnehati, izpustiti, čutiti svobodo. Zdaj razume. Plavanje je prispodoba za življenje, za ljubezen.

Colombe Schneck z brezkompromisno iskrenim in treznim, a presunljivim pisateljskim slogom ne skriva, da precej dolguje prvi francoski Nobelovi nagrajenki za literaturo Annie Ernaux. Kljub temu ne posnema, pač pa ustvarja lastne literarne svetove, katerih bogastvo sloni na živih, podrobnih, zagonetnih opisih in prodornem, skorajda študiozno natančnem opazovanju družbe v različnih časovnih obdobjih. Z bolečo in občutljivo natančnostjo in iskrenostjo, pa tudi nežnostjo in empatijo, se loteva tistih najintimnejših, pogosto zamolčanih izkušenj – smrti, strahu, sramu, poželenja, krivde, pripadnosti. Predvsem pa mojstrsko prepleta osebno z družbenim in potrjuje, da je intimno pogosto najpronicljivejši prostor razmisleka – in tihega, a odločnega odpora.

Založba No! Press tudi z najnovejšo knjižno izdajo dokazuje, da zna prepoznati prodorne in kompleksne sodobne literarne glasove, ki nam morda sicer ne bi prekrižali poti, in – kljub negodovanju večjih konkurentov ali tistih s precej daljšim stažem – utrjuje svoj položaj kot ena najzanimivejših novih založb na slovenskem literarnem zemljevidu.

Pogovor:
Salon z razgledom: Colombe Schneck
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: 21. maja 2025 ob 19. uri