Gregor Majdič: Biologija ljubezni

+ + + + +

Naslov in tenor teksta napeljujeta na biološko analizo ljubezni ob pomoči oksitocina, amigdale, dopamina, vazopresina in testosterona, konec pa pripelje do ugotovitve: ne vemo, kaj je ljubezen.

Toda knjiga je odlična, profesor fiziologije v esejističnem slogu pojasnjuje neznane sile privlačnosti, ki delujejo v živalskem svetu. Branje je seveda študijsko trdo, knjige ni moč brati lahkotno le kot zgodbo, ki prinaša pitoreskne nenavadnosti. Denimo, ko z mehanizmom kemotakse, oblike zaznave, pojasni, kaj vodi bakterije, ki nimajo možganov, da se premikajo k prijetnim kemičnim snovem ali odmikajo od škodljivih. Samo pisanje sicer vodi pripovedna napetost, recimo vprašanje, kako jeleni uganejo pravi čas za paritev, da se mladež skoti v topli pomladi. S krajšanjem dneva jeseni se poveča količina melatonina v krvi in spodbudi delovanje spolnih organov. Neverjetni feromoni kot ljubezenska vaba ne potujejo le romantično skozi zrak, povodni konj izvoljenko omreži kar s svojimi izločki. Samci kresničk po drugi strani vešče utripajo z lučkami, da jim one pomežiknejo; filmsko, ampak kdaj jih z utripom pričakajo roparske kresničke in namesto v koitusu končajo kot pojedina. Modusi družinskega življenja so številni: ptice so socialno monogamne, seksualno pa radožive, saj skrbijo za pester genski material potomcev, tako da je idilični partner med gnezdenjem bolj varuh gnezda kot oče. Samci stenice pri seksu prebadajo ovoje partnerk, a te imajo sposobnost celjenja ran, ker pa seksajo vse naokoli, prebodejo tudi druge samce, vendar ti zaradi ran poginejo; za povrhu se tako znebijo še konkurence. Ker pri živalih samice privolijo v parjenje, si je vodni drsalec omislil genialno strategijo: na vodi sede na partnerko, utripa s krili in dela valove, ki privabljajo požrešne ribe, utripanje pa ustavi …, če ona privoli.

Knjiga, ki se jo splača prebrati; bralec spoznanj iz nje ne bo nikoli zapazil s svojimi očmi.