Drsenje navzdol

Restavracija & Beach bar
Pinija Strunjan 50
 Tel.: 05 676 4100
Pinija je zaprta ob ponedeljkih, od torka do četrtka ter ob nedeljah dela od 12. do 21., ob petkih in sobotah pa do 22. ure.

Ambient:
fajn razgled na Piransko punto, pa tudi na plažne sprehajalce in kopalce … sicer pa fletno prenovljeno, komfortno in prijetno

Napitki:
vinska karta je pretežno briško-vipavska, opremljena z dolgimi opisnimi besedili, marže so pri dražjih vinih dvakratnik vinotečnih cen, prosecco in litrska malvazija pa staneta kar štirikrat toliko kot v trgovini

Vegetacija:
bruskete, solate, juhe, pašte in pice

Dostopnost:
za restavracijo je kakšen ducat parkirnih mest, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
brancinov karpačo in tatar

Ne tako fino:
špageti z vongolami
tiramisu

Pica margerita je stala 9,5, hobotnica v solati in brancinov karpačo/tatar 16, špageti z vongolami 14,5, mešano cvrtje 19, orada v škrniclju 24, jagnječja zarebrnica 26, hobotnica 28, sladice pa 6 evrov

»Vključite turistični način delovanja in se odločno zagrebite za prvo vrsto, « nas je pr ed ume rjanje m navigacijskih naprav proti strunjanski plaži spodbujal vodja Konzumovega inšpektorata za jugozahodno regijo. Na srečo smo restavracijo, poimenovano po vrsti dreves, ki sestavljajo ikonični strunjanski drevored, obiskali še v predsezoni in kakšna huda bitka za prostor ali strateško pozicijo niti ni bila potrebna. Čez dober mesec ali dva utegne biti drugače, saj rezervacij ne sprejemajo, gostom iz bližnjega zdravilišča pa se bo pridružilo še nemajhno število dnevnih kopalcev in sprehajalcev.

Pinija ob lepih dnevih vabi predvsem k posedanju na terasi tik ob morju, a je vremensko neodvisna zaradi dovolj prijetne notranje opreme in svetle prostornosti. Snovalci so nadgradnjo plažnega bara zastavili zelo ambiciozno, saj so Piniji poleg zdaj skorajda že standardne neapeljske peči za pico namenili precej obsežen in resen jedilni list. Ambient in lokacija sta jim očitno dala korajžo tudi za oderuško nastavljanje cen ta gmajn malvazije in prosecca, s katerim smo – ker je pač bil edino peneče se vino, ki ga točijo na kozarce – začeli martinčkanje na terasi.

To, kar smo v Piniji jedli, je pravzaprav metafora razvoja lokala: zanimiv, všečen, obetaven začetek, počasno, skoraj neopazno drsenje v povprečje in pristanek v območju brezveznosti. A tega, ko smo predse dobili lepo postavljen, osvežilen krožnik dehtečega brancinovega karpača in prijetno začinjene sekanice, še nismo vedeli, saj je tudi hobotnica v solati z mehkobo in sočnostjo ter pri strani nabrizgano majonezo in dodatkom hrustljavega čipsa viola krompirja nakazovala okusen razvoj dogodkov.

Pa se je zataknilo: špageti z vongolami so bili razkuhani, jed pa suha, postrežena tako rekoč brez omake; od mešanega cvrtja nas je prepričalo le nekaj repkov kozic; ista kombinacija zelenjave, ki so jo prilagali v škrniclju prekuhani oradi, gumastim lovkam hobotnice in sicer korektno pečenim jagnječjim zarebrnicam, je bila prekuhana in/ali prepečena, konstantno prilaganje tapiokinih hrustkov v različnih barvnih odtenkih pa je splošen vtis prej kvarilo kot izboljševalo.

Po enem najbolj tragično suhih in trdih tiramisujev vseh časov (in komajda kaj boljših brezglutenskem biskvitu in čokoladni piti) smo si okus sklenili popraviti z margerito in točenim pivom. Mar bi to storili že na začetku, Pinija namreč zmore uresničiti komaj kaj od tega, kar obljublja z videzom in lokacijo. Čas za preklop na plažni bar s prigrizki in picami?