Najsodobnejša oprema za nadzor nad na zunaj vidnim ravnanjem in celo nevidno mislijo

Leta 1787 je britanski pravnik in filozof Jeremy Bentham izdal Panoptikon. V delu je opisoval zaporski sistem, ki bi omogočal tako imenovani popolni nadzor nad jetniki in naj bi bil uporaben tudi v nekaterih drugih javnih ustanovah, kjer je potreben strožji nadzor, v šolah, bolnišnicah in podobno. To so bili neki drugi časi, v katerih si človek ni mogel pomagati s sodobnimi tehnološkimi rešitvami, zato si je Bentham zapor zamislil kot krožno poslopje, zagrajeno tako, da lahko zaporsko osebje iz središča v vsakem trenutku nadzoruje jetnike v celicah. Danes ni več potrebe po krožni obliki zaporov in njim podobnih ustanov in tudi ne potrebe po nadzorni sobi v središču objekta, da bi se udejanjal popolni nadzor. Namestitveni centri za prosilce za azil na grških otokih so lep dokaz za to.

Grčija je poleg Italije država, v kateri na evropska tla stopi največ prosilcev za azil z Bližnjega in Srednjega vzhoda ter iz Afrike. Najpogosteje se to zgodi na otokih, na katere migrantske poti vodijo po bolj ali manj nevarnih morskih poteh iz Turčije in Severne Afrike. To so območja, na katerih je otežena gradnja zidov in ograj, kakršni se postavljajo na kopenskih, torej predvsem vzhodnih schengenskih mejah Evropske unije. Zato je to območje, kjer razcvet doživlja implementacija najrazličnejših visokotehnoloških rešitev za nadzor različnih območij, meja, pa tudi migrantskih centrov. EU temu namenja bolj ali manj neskončne količine sredstev, tolikšne, da naj bi zadostovale za potrebe držav, ki so v tem pogledu najbolj na udaru. Na grških otokih se to recimo kaže predvsem v vedno novih tako imenovanih migrantskih kampih različnih tipov, namestitvenih centrih, centrih za pridržanje in centrih za – tako se tudi imenujejo – odstranjevanje migrantov.

Panoptikon 2.0

Čeprav pri teh grških migrantskih centrih v oko zbode na stotine na kup nagnetenih bivalnih zabojnikov, obdanih z dvojno ograjo z rezilno žico na vrhu, je bistvo teh novodobnih taborišč v očem skritem visokotehnološkem »srcu«. To nadzorno srce je bilo v izvirni različici načrta za gradnjo Panoptikona izpred skoraj četrt tisočletja fizično postavljeno v središče, da je omogočalo vpogled v vsak predel zapora in s tem v vse dejavnosti nadzorovanih zapornikov. Tista nadzorna soba je v teoriji omogočala vpogled v prav vsak kotiček zapora, a seveda ne v vse kotičke hkrati. Nadzorovane osebe, torej zaporniki, naj zaradi tega ne bi vedeli, kdaj so opazovani, zato naj bi bili prisiljeni prilagoditi vedenje domnevi, da so opazovani nenehno.

Nadzorni sistemi v grških migrantskih centrih »napovedujejo«, kdaj in kje se utegne zgoditi kaka kršitev hišnega reda.

Danes v »namestitvenih centrih« za migrante na grških otokih ta domneva niti ni več potrebna. Tehnologija nadzornikom omogoča vpogled v vsak kotiček in ob vsakem času, pri čemer so izjema le kopalnice in nekateri predeli v notranjosti bivalnih zabojnikov. Nadzorovane osebe vedo, da so ves čas opazovane. Poleg tega, da se posnetki in drugi podatki shranjujejo, algoritmi z rabo umetne inteligence operacijski sistem tudi sproti opozarjajo na morebitne bodoče »incidente«.

Vrhunske tehnološke rešitve

Glavna tehnološka sistema v grških migrantskih centrih sta dva, imenujeta pa se Hiperion in Kentaver, po osebah iz grške mitologije. Prvi, poimenovan po enem izmed Titanov in bog sonca, je operacijski sistem, ki bdi nad vsemi različnimi oblikami namestitev migrantov. Zazna in shrani vse vrste osebnih podatkov, biografskih (kot so ime, priimek, država rojstva, narodnost, verska pripadnost …) in tudi biometričnih (kot so prstni odtisi, sken roženice in podobno …), pa tudi podatke, kakšno hrano in kdaj je prejel prosilec ter kakšna in koliko oblačil nosi in podobno. Sistem pa beleži tudi vse prihode in odhode v katerikoli izpostavi oziroma kateremkoli namestitvenem centru ali delu centra. Vstop in izstop iz teh centrov in posameznih delov centrov je mogoč le na podlagi hkratnega skeniranja prosilčeve identifikacijske kartice in prstnega odtisa.

Hiperion pa ni le orodje za nadzor, ampak posredno tudi za zagotavljanje brezpogojnega spoštovanja oblastnih odločitev. Vrnitev v center zunaj dovoljenega časa za izhod lahko pomeni tudi izgubo pravice do namestitve in s tem do osnovnih storitev, torej brezdomstvo in življenje na ulici. Ker pa so vsi ti podatki ves čas dostopni tudi odločevalcem v postopku odločanja o prošnji za azil, so ti opozorjeni na vsakršno kršitev pravil življenja v taborišču. Neupravičen izhod, prepozna vrnitev v namestitveni center ali kaka druga »resna« kršitev lahko torej ima posledice. Recimo zavrnitev prošnje za azil in s tem pridržanje v centrih povsem zaprtega tipa in deportacijo oziroma vrnitev v državo izvora, kot se temu lepše reče. To pa zagotovo je spodbuda za brezpogojno spoštovanje pravil, ki jih migrantom postavijo oblasti.

Kentaver, poimenovan po očetu istoimenskih mitoloških bitij, pol konjev, pol ljudi, je ločen, a povezan operacijski sistem, ki »skrbi za varnost« v centrih. Ta sistem omogoča samodejno zaznavo kršitev varnostnih zapovedi in hišnega reda in nanje opozori nadzorne organe. Operacijski sistem pridobiva podatke iz številnih virov – brezpilotnih letalnikov, navadnih, nočnih in toplotnih kamer, mikrofonov in zvočnikov, detektorjev kovin, rentgenskih žarkov in najnaprednejših detektorjev gibanja, ki jih upravlja umetna inteligenca, ta pa izvaja tudi vedenjsko analitiko v centrih in bližnji okolici. Oko, ki vse vidi, ima obliko nadzorne sobe v vsakem izmed migrantskih centrov, vrhovni nadzor pa se opravlja v posebni sobi z brezštevilnimi zasloni na sedežu grškega ministrstva za migracije in azil v Atenah.

Pri tem se velja ustaviti ob besedni zvezi »vedenjska analitika«. Gre za orodje, ki z rabo umetne inteligence v centrih in njihovi neposredni okolici na podlagi vedenja posameznih migrantov zaznava potencialne varnostne grožnje, kot so pretepi, vnos neprijavljenih predmetov in druge kršitve hišnega reda. Na podlagi tega potem uslužbenci omenjenega ministrstva v vrhovni nadzorni sobi presojajo stopnjo tveganja in osebju na terenu, torej v migrantskih centrih, zapovejo, kdaj, kje in kako posredovati.

Testno polje

Sleherniki se danes zabavamo s spletnimi pogovornimi roboti, jih sprašujemo to in ono ter jih prosimo, naj nam napišejo življenjepis, prošnjo za zaposlitev, prijavo na razpis, seminarsko nalogo ali odškodninsko tožbo, v teh centrih pa se te vrste novih tehnologij uporabljajo v precej bolj zlovešče namene. In to take, ki bodo lahko sčasoma zadevali prav vse. V migrantskih kampih in na zunanjih schengenskih mejah se dejansko izvaja najobsežnejše preizkušanje tovrstne nadzorne opreme doslej. Ne govorimo zgolj o že bolj uveljavljenih sistemih nadzora, kot so nočne, toplotne kamere in tipala, ki zaznavajo gibanje, in podobno. Govorimo predvsem o najrazličnejših orodjih za »predvidevanje« človekovega ravnanja v prihodnosti na podlagi zunanjih znakov, njegove telesne in obrazne mimike. Gre za tehnologijo, ki jo je navadno težko preizkušati, s tem pa sta njen razvoj in napredek upočasnjena. Te vrste tehnologije ni mogoče preizkušati na živalih, ampak le na ljudeh. To pa bi pomenilo, da preizkušanci v dovolj velikih skupinah privolijo v popolni nadzor za dovolj časa, da se vedejo naravno, kar je tako rekoč nemogoče. Izvajanje tovrstnih preizkusov, nujnih za razvoj te opreme, je brez privoljenja testnih oseb načeloma prepovedano. Razen seveda, če gre za očitno tudi v tem pogledu brezpravno migrantsko populacijo.

Na zunanjih evropskih mejah se za nadzor nad migracijami uporablja vojaška tehnologija psevdosatelitov v stratosferi.

Pred točno letom dni, aprila lani, je grški organ za varstvo osebnih podatkov (ustreznik slovenskega informacijskega pooblaščenca) prav zaradi Hiperiona in Kentavra ministrstvu za migracije in azil izrekel najvišjo tovrstno kazen v grški zgodovini, 175 tisoč evrov. Kakopak zaradi kršitev tako imenovane GDPR (splošne uredbe EU o varstvu podatkov) in njenih zapovedi o hranjenju in obdelavi osebnih podatkov, ne pa zaradi vseh drugih grobih posegov v človekove pravice, ki jih prinašata omenjena nadzorna sistema.

Grčija je morda ena izmed držav, ki na tem področju orjejo ledino, nikakor pa ni osamljen primer. Nedavno poročilo panbalkanske mreže nevladnih organizacij Border violence monitoring network (BVMN) se recimo osredotoča na hrvaško-bosansko mejo in tehnološke rešitve, ki jih uporabljajo hrvaški varnostni organi. Gre za sistem, ki združuje podatke iz letalnikov, helikopterjev, toplotnih kamer in naprav za skeniranje vozil. Vse te in druge tehnološke rešitve uporabljajo tudi države na vzhodnih evropskih mejah. BVMN ugotavlja, da se »obmejna območja vedno pogosteje uporabljajo kot testni poligoni za preizkus tehnologije na ranljivi populaciji brez primernega dostopa do pravic in varstva pred zlorabami osebnih podatkov«.

Navsezadnje modernizacija poteka tudi v Sloveniji, kjer je novembra 2015 vlada Mira Cerarja na meji s Hrvaško začela postavljati tradicionalne fizične ovire za migrante v obliki ograj in rezilne žice. V Gibanju Svoboda, ki je zmagalo na državnozborskih volitvah leta 2022, so v predvolilni program zapisali obljubo: »Na meji bomo odstranili tehnične ovire ter jih nadomestili z dokazano učinkovitejšimi metodami (npr. daljinski nadzor).« Čeprav je bila hkrati dana obljuba, da bodo ograje, predvsem pa rezilna žica odstranjene v enem letu, je bilo jasno, da bo država na meji najprej vzpostavljala visokotehnološke rešitve in šele potem odstranjevala bolj rudimentarne »tehnične ovire«. Ministrstvo za obrambo je tako šele pred dnevi objavilo javno naročilo za odstranitev prvih 15 kilometrov od skupaj več kot 50 kilometrov rezilne žice na slovensko-hrvaški meji.

Visokotehnološki nadzor migracij pa ni zgolj v domeni posameznih držav članic EU, pač pa se vzpostavljajo tudi panevropski nadzorni sistemi. EU je leta 2022 Frontexu (evropska obmejna straža) odobrila sedem milijonov evrov za izvedbo triletnega raziskovalnega projekta, katerega namen je vzpostavitev sistema nadzornih platform v stratosferi in vključitev tega v že delujoči nadzor nad migracijami. Gre za tako imenovani nadzorni sistem HAPS, temelječ na zračnih plovilih, ki lebdijo v stratosferi in pri nadzoru opravljajo podobne naloge kot sateliti, le da veliko bolje in sproti. V načelu gre za vojaško tehnologijo, ki se tako seli v »civilno sfero«. »Psevdosateliti« so letalniki, ki delujejo na visoki nadmorski višini in so opremljeni z zmogljivimi optičnimi kamerami, infrardečimi tipali in radarskimi sistemi ter tako omogočajo samodejno zaznavo ljudi, njihovega gibanja in različnih drugih sprememb in anomalij v okolju. Raziskovalni projekt se izteče letos poleti, ko naj bi Frontex začel v večjih razsežnostih uporabljati novi nadzorni sistem, ki ga sicer deloma za nadzor migracij na obalah in na čezmorskih ozemljih že uporablja Španija. Tudi ta nadzorni sistem z uvedbo na evropskih mejah dobiva skoraj neskončen testni poligon, ki bo omogočal njegov nadaljnji razvoj.

Nove tehnologije omogočajo uveljavitev zamisli o Panoptikonu – zaporu, kjer je mogoč popolni nadzor.

»Nadzor je potreba vsake avtoritarne oblasti, teh pa je v zadnjem času vse več, zato ne preseneča, da se testi za popoln nadzor s kamerami, letalniki, mikrofoni in rabo umetne inteligence v imenu (naše) varnosti v obliki rasističnih praks izvajajo na mejah in v različnih ’taboriščih’, včasih pa s kriminalizacijo humanitarnega dela in organizacij že ponujajo možnost za obračun z ’neposlušnimi’ državljani,« opozarja dr. Jure Gombač z Inštituta za izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU. K temu dodaja, da migracij tehnologija ne more ustaviti in jih tudi regulira zelo težko, saj gre za želje, odločitve, načrte milijonov ljudi, »ki imajo, kot pravi Mezzadra, ’pravico, da bežijo’ pred izkoriščanjem, revščino, vojnami, preganjanjem, nasiljem, rasizmom, patriarhatom, podnebnimi spremembami, onesnaženjem in podobno. Lahko pa tehnologija reši ’problem’ na nečloveški način v našem imenu. V tem primeru bo odgovornost naša.«