Odvisni od smeti

Država zaradi domnevno hude stiske s kopičenjem odpadkov in njihovim dragim odvozom v tujino želi zgraditi kar dve novi sežigalnici odpadkov, cementarna Alpacem, bivši Salonit, pa četrtino odpadkov, ki jih sežiga v Anhovem, uvozi. A to je le ena od anomalij načrta, od katerega si nov mega projekt, sežigalnico, obeta zlasti ljubljanski župan Zoran Janković. Kaj je še narobe?

Vlada Roberta Goloba je sredi aprila potrdila uredbo, ki odpira vrata za podelitev koncesij novim sežigalnicam komunalnih odpadkov. Ob že obstoječi celjski sežigalnici naj bi dobili dve novi, in sicer v Mariboru in Ljubljani, katerih župana sta pokazala interes.

Župan Janković ljubljansko sežigalnico javno omenja že kot neizpodbiten projekt, kot da se tako rekoč že gradi, čeprav še ni povsem jasno niti to, ali naj bi stala ob toplarni ali ob Regijskem centru za ravnanje z odpadki (RCERO) na Barju, prav tako seveda še ni narejena niti okoljevarstvena presoja lokacije in projekta. Župan ima sicer v rokah koalicijski sporazum z vladajočim Gibanjem Svoboda, v katerem je sežigalnica določena kot eden od skupnih prioritetnih projektov.

Vendar je že vrstni red sprejemanja odločitev, ko gre za sežigalnice, v Sloveniji postavljen popolnoma narobe. Da je vrstni red pri določanju lokacij za gradnjo sežigalnic napačen, že leta opozarjajo zdravniki. Lokacije bodočih sežigalnic ne bi smele izhajati predvsem iz podjetniških želja občin oziroma mestnih občin, pač pa bi morali že v prvem koraku, pred podelitvijo koncesij, izločiti lokacije, ki pomenijo nepotrebno ali preveliko tveganje za okolje. Leta 2022 je Zdravniška zbornica pristojnemu ministrstvu poslala predlog, da bi že pri podelitvi koncesij upoštevali zlasti štiri merila, začenši z meteorološko oceno primernosti lokacije, kjer morata biti upoštevani prevetrenost lokacije in prisotnost toplotne inverzije. Po predlogu bi morali upoštevati tudi obstoječe stanje okolja, torej obstoječo (ne)kakovost zraka, poseljenost ter vodne vire in kmetijska zemljišča.

Ni skrivnost, da zdravniki močno nasprotujejo sežigalnici v Ljubljani, ki namreč ne izpolnjuje že prvih dveh meril. Da je kotlinska Ljubljana bistveno slabše prevetrena kot København in Dunaj, ki imata sežigalnici, potrjujejo na državni agenciji za okolje. V obdobju od leta 2014 do 2021 je bila tako povprečna letna jakost vetra v Ljubljani približno trikrat šibkejša kot v Københavnu ali na Dunaju, ki ju vedno znova predstavljajo kot zgleda za gradnjo sežigalnic. »Meteorološki pogoji za redčenje onesnaženja so v Ljubljani zaradi šibke prevetrenosti bistveno manj ugodni,« opozarjajo na Arsu. O (ne)kakovosti zraka v Ljubljani nazorno govori že podatek, da je bilo lani merilno mesto Ljubljana Center eno od treh v državi, kjer je prišlo do več prekoračitev mejne dnevne vrednosti za prašne delce PM10, kot je dovoljeno. Zabeleženih je bilo 49 preseganj, po merilih EU pa je na leto dovoljenih največ 35 preseganj.

Župan Janković seveda ima »rešitev«. To je mega dimnik, ki bi izpuste sežigalnice domnevno porinil nad mejo inverzije. Janković tako ves čas poudarja, da bo dimnik visok 250 metrov, dodaten potisk pa da bo izpuste potisnil na 300 metrov. Arso je sicer iz radiosondažnih podatkov nad Ljubljano za obdobje 18 let ugotovil, da se 75 odstotkov vseh inverzij pojavi pod višino 269 metrov, 90 odstotkov pod višino 330 metrov, 10 odstotkov pa je celo višjih od 330 metrov. Višina dimnika bo tako zagotovo še vroča in draga tema, še zlasti, če bo sežigalnica stala na »pogrezajočem se« Barju, kjer utegne ustrezna podpora mega dimnika po ocenah znatno podražiti projekt, že brez tega ocenjen na okrog 200 milijonov evrov.

Ko so v vladi nedavno sprejeli uredbo o sežiganju komunalnih odpadkov, so v sporočilu za javnost sicer na koncu izrecno zagotovili, da bo izbor novih izvajalcev sežiga »med drugim odvisen tudi od gostote poseljenosti, meteoroloških razmer in okoljskih značilnosti posamezne lokacije«. Vendar pa so v uredbi tudi druge zahteve, ena ključnih je, da mora biti proizvedena toplota iz sežiga odpadkov uporabljena za daljinsko ogrevanje. To seveda obljublja ljubljanski župan Janković in zaradi sežigalnice javno že napoveduje tudi pocenitev ogrevanja. »Seveda je jasno, kaj to pomeni. To so čim nižje cene,« je izjavil novembra lani, ko je s sodelavci na novinarski konferenci ugotavljal, da je v Celju ogrevanje cenejše zaradi »sežigalnice, saj ne plačujejo kuponov CO2«. Pri tem seveda ni razkril, kar potrjujejo na ministrstvu za okolje, namreč da utegnejo sežigalnice v EU od leta 2028 pristati v sistemu emisijskih kuponov, kar jih bo seveda podražilo. Na ministrstvu ob tem opozarjajo, »da bi morali investitorji pri oceni finančnih stroškov za postavitev vsake izmed sežigalnic upoštevati scenarij stroškov ogljika«.

Ko je na sežigalnico odpadkov vezano ogrevanje, to avtomatično spodbuja potrebo po novih odpadkih, in to za več naslednjih desetletij.

A vrnimo se k uredbi, ki odpira vrata novim sežigalnicam za ekskluzivni sežig domačih smeti. Po uredbi bodo sežigalnice lahko skupaj na leto sežgale do 140.000 ton »nereciklabilnega preostanka mešanih komunalnih odpadkov«, in sicer kot obvezno državno gospodarsko javno službo. Dodatno, ob privolitvi države, bodo lahko sežigale tudi »druge vrste odpadkov, ki so nastali v Sloveniji«, a tako, da skupna maksimalna zmogljivost sežigalnic ne bo presegla 220.000 ton na leto. Proizvedena toplota bo morala biti uporabljena za daljinsko ogrevanje.

Te izračunane potrebe pa ne vključujejo objekta, kjer se trenutno že sežiga največ odpadkov v Sloveniji, to je avstrijsko-italijanska cementarna Alpacem oziroma bivši Salonit, ki ima kot sosežigalnica dovoljenja za letni sežig 108.960 ton odpadkov za pridobivanje energije za proizvodnjo cementa. Na ministrstvu za okolje so nam potrdili, da v Alpacemu kurijo tudi odpadke, ki spadajo pod gospodarsko javno službo, a koliko slovenskih odpadkov dejansko pokurijo, niso navedli. Iz Alpacema so nam odgovorili, da so lani od italijanskih dobaviteljev dobavili četrtino »alternativnih goriv«, kot sami imenujejo odpadke, tri četrtine pa od slovenskih dobaviteljev, pri čemer so se pohvalili, da jih je bilo še leta 2019 dve tretjini od italijanskih dobaviteljev.

Če »slovenski dobavitelji« pomenijo slovenske smeti, ti podatki vendar kažejo, da v Sloveniji ob kopičenju domačih odpadkov, ki jih – kot trdi ministrstvo – »zaradi nezadostnih domačih zmogljivosti pošiljamo v tujino«, sočasno v Anhovem kurimo uvožene odpadke. Kot da država nima prave volje, da bi to spremenila. Alpacem namreč tudi pod to vlado deluje brez večjih sprememb, čeprav je parlament že marca lani spremenil zakon o okolju in zaostril pravila glede izpustov sosežiga. Alpacem ob tem v enačbo novih sežigalnic ni vključen, saj kot cementarna ne izpolnjuje zahtev vladne uredbe, so pojasnili na ministrstvu. To zagotovo tudi ni želja Alpacema, ki ima s kurjenjem odpadkov, tudi tujih, dvojne koristi: z njihovim kurjenjem dobiva zastonj energijo za proizvodnjo cementa, hkrati pa s kurjenjem celo služi, leta 2023 je tako ustvaril več kot 10 milijonov evrov prihodkov.

Eden od večjih izzivov graditeljev novih sežigalnic bo zagotovo tudi financiranje, saj gre za projekte, ki bi lahko po ocenah poznavalcev presegli 200 milijonov evrov. Z ministrstva za okolje so nam na vprašanje, ali sta Ljubljana in Maribor že pridobila kakšna javna sredstva za gradnjo, odgovorili: »Ne.« Lani spomladi sta Energetiki Ljubljana in Maribor kot investitorki neuspešno kandidirali za denar iz evropskega Sklada za modernizacijo 2024–2030. Hkrati ni nepomembno, da ima Energetika Ljubljana že brez sežigalnice precejšnje težave s svojo leta 2017 napovedano »največjo razvojno naložbo«, to je s plinsko-parno enoto v Mostah. Ta enota, ki naj bi nadomestila dva premogovna bloka, po velikih zamudah zdaj še vedno poskusno obratuje, Energetika pa ima odprtih več pravnih sporov z grškimi dobavitelji. Za kako hude spore gre, nam pove podatek, da zgolj plačila odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, ki zastopa Energetiko, presegajo milijon evrov.

Lokacije bodočih sežigalnic ne bi smele izhajati predvsem iz podjetniških želja občin oziroma mestnih občin.

Podpora gradnji sežigalnic brez razmisleka o posledicah za okolje je bila zagotovljena že v Janševi vladi. Okoljski minister Andrej Vizjak je tako želel okoli 80 milijonov evrov za gradnjo sežigalnic dodeliti kar iz denarja Podnebnega sklada, namenjenega projektom za blaženje podnebnih sprememb in za razogljičenje. Župan Janković je sicer uspešen pri pridobivanju javnih virov za svoje mega projekte. Ne nazadnje je tudi Regijski center za ravnanje z odpadki (RCERO Ljubljana), kjer je zdaj njegova surovina za sežig, nastal pod njegovo taktirko. Iz projekta sedmih občin solastnic (Ljubljana, Medvode, Brezovica, Dobrova - Polhov Gradec, Škofljica, Dol pri Ljubljani in Horjul) je namreč ta do danes postal »največji kohezijski okoljski projekt v državi«, kamor danes odpadke vozi 58 občin oziroma tretjina Slovenije, za ta projekt, končan leta 2016, pa je 77,6 milijona skupaj porabljenih 155 milijonov evrov prispeval kohezijski sklad EU.

V Ljubljani se bo del javnosti zagotovo uprl sežigalnici, zelo verjeten je referendum. Ključni pomislek ob sami meteorološki problematičnosti lege Ljubljane je dejstvo, da bi sežigalnica, na katero bi bilo po novem vezano ogrevanje mesta, avtomatično spodbujala potrebo po odpadkih, in to več naslednjih desetletij, čeprav bi moral biti cilj zmanjševanje odpadkov. »Kriminal je postaviti sežigalnico, če bo ta generirala potrebo po novih odpadkih,« je nedavno v Mladini opozoril fizik Griša Močnik, dekan Fakultete za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici in član Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega organa. A za župana Jankovića je to le vse marketing. Ljubljana se je pred desetletjem pridružila pobudi mest brez odpadkov in spomladi 2015 v zloženki zapisala: »Z odločitvijo o prehodu v družbo brez odpadkov (Zero Waste) je Ljubljana dokončno opustila načrte o sežigalnici.« Nato je bil zgrajen mega Regijski center za ravnanje z odpadki in 22. oktobra lani je občina v Strasbourgu že prejela nov drugačen naziv. Zdaj je Ljubljana »podnebno nevtralno in pametno mesto«, kjer je sežigalnica med prednostnimi projekti.