Zlati standard levice / Dileme, povezane s pokojninsko reformo

Janko Lorenci

23. 5. 2025  |  Mladina 21  |  Kolumna

Z reformami je križ. Če jih ni, vsi kritizirajo jalovost in negibnost oblasti. Če so, se spet oglasijo kritiki, ker so za ene premalo korenite, za druge preveč. To se dogaja Meščevi pokojninski reformi.

Reforma je objektivno potrebna, zlasti zaradi demografskih trendov; nataliteta je nizka, živimo dlje, družba se stara, vedno manjši delež zaposlenih vzdržuje čedalje več upokojencev. Da bo sistem ostal vzdržen in generacijsko pravičen – da bodo pokojnine zagotovljene tudi potomcem – je treba med drugim daljšati delovno dobo. Reforma bo hkrati nekaj naredila za sedanje upokojence, skupaj z delodajalci pa jo je podprla večina sindikatov. Vlada se je je morala lotiti tudi zato, da ne bi izgubila zajetnih evropskih sredstev.

Scela je reforma dolgoročno potrebna in dosežek Golobove koalicije ter Levice, ki je projekt peljala.

Dosežek pa zaradi ustavne presoje in morebitnega referenduma visi v zraku. Reformo kritizira predvsem del sindikatov in leve civilne družbe. Kritiki imajo v nečem prav: vlada bi morala delodajalce prisiliti, da bi za pokojnine prispevali več kot zaposleni s svojimi plačami. Toda v tem primeru socialnega sporazuma najbrž ne bi bilo, Levica pa ni dovolj močna, da bi vlado pripravila do takega pritiska.

Skratka, reforma je kompromis, izraz razmerij moči v slovenski politiki in družbi in ta čas največ, kar je mogoče doseči.

Kritike ženejo različni vzgibi. Pri sindikatih se mešajo politični motivi, osebne ambicije in nezadovoljstvo, ker so dobili manj od zahtevanega. Po mnenju civilnodružbenih skupin (med njimi sta Glas ljudstva in Mirovni inštitut) prinaša reforma premalo ali je celo škodljiva. Na splošno se na levici okoli nje vnema stari spopad med pragmatičnim in radikalnim polom. V osnovi gre za dilemo: se truditi za odpravo kapitalizma ali »zgolj« za popravke njegovih anomalij. V ozadju dileme visi vprašanje, katera pot je realnejša.

Med kritiki Meščeve reforme o tem najbolj artikulirano in jasno govori N’toko, aktivist, intelektualec, Mladinin kolumnist. Levici priznava zasluge za večjo socialnost Golobove koalicije, hkrati pa v nedavni kolumni piše: »Tragedija Meščeve pokojninske reforme je prav v tem, da gre za odpoved alternativi kapitalističnim odnosom. Je odpoved socializmu, saj nam ubijajoči diktat kapitala predstavlja kot edino mogočo logiko: po desetletjih rasti in tehnološkega napredka lahko vašim otrokom zagotovimo le to, da bodo morali delati še dlje.« N’toko dodaja, da socialdemokratski reformisti ne morejo več spremeniti nič odločilnega, drugačen svet lahko ustvarijo le organizirane delavske množice. Skratka, zavzema se za razredni boj in odpravo kapitalizma.

Kapitalizem res pelje svet v pogubo, a ne toliko zaradi mrcvarjenja družb kot zaradi uničevanja okolja. Vendar je izjemno trdoživ, množice, delavske in srednjeslojne, ga imajo v glavnem za svojega in čez noč ne bo propadel. Verjetno ga ne bo zrušil klasični razredni boj, ampak ga bo v spremembe prisilil pritisk podnebnih katastrof na družbe. Skratka, revolucije zlepa ne bo, čas do ekološko izsiljenih družbenih sprememb (dobrih ali slabih) pa se bo vlekel.

Ali ni pametno do takrat z reformami vsaj za silo izboljševati družbo in njene perspektive? Za nasprotno strategijo – nobenih kompromisov, nobenih drobnih izboljšav, reformatorji so v bistvu podporniki ali celo kolaboranti kapitalizma – tiči logika »čim slabše, tem bolje«, torej pričakovanje, da bo to povečalo revolucionarni potencial, okrepilo razredni boj.

Tudi če te logike ni, je jasno, kaj bi prinesel morebitni padec pokojninske reforme. Boljše reforme ne bo, koalicija bo oslabljena, Kordiš (ki za reformo zahteva referendum) ne bo prišel v parlament, Levica bo iz njega morda izpadla, vsaka naslednja vlada brez nje pa bo manj socialna. In Janša se bo laže vrnil na oblast.

Kaj je torej bolje: ali s kompromisi nekaj doseči ali biti čist, načelen in napreden? N’tokovo mnenje o kapitulaciji Levice pred neokapitalizmom je daleč pregrobo. Brez realizma pač ne gre, to velja tudi za spopadanje s kapitalizmom. Tako kot po Žižkovem mnenju ni mogoče obnoviti stare socialdemokracije, vsaj ta čas ni mogoče obnoviti niti nekdanjega razrednega boja.

Zgodovina se rada ponavlja. Tudi v dogajanju, povezanem s pokojninsko reformo, levica spodkopava in slabi levico. Ali ni bizarno, da napadaš tistega, ki ti je kolikor toliko blizu, tako koristiš svojemu največjemu nasprotniku, s tem pa pod črto škodiš celoti in sebi?

Notranje razlike in zdrahe na levici so njen zlati standard in so lahko produktivne. Samouničevanje je druga pesem. Če ta pol že ne sodeluje, lahko vsaj sobiva in to mu samo koristi: pragmatiki delajo reforme, idealisti (parolarji) skrbijo, da alternative ostajajo žive, tudi če trenutno niso uresničljive. To je za silo uspevalo Levici, dokler sta v njej sobivali obe krili. Pogoj za to je nekaj strpnosti, volje do sodelovanja in realizma. Saj je sprto s pametjo, da se bratranca spopadata med seboj namesto s skupnim sovražnikom – trdim neoliberalizmom in skrajno desnico.