N'toko / Najboljša vlada

N'toko

23. 5. 2025  |  Mladina 21  |  Žive meje

Dvomim, da je kateri vladi med svojimi volivci uspelo ustvariti bolj mešane občutke. Dobro, volivci iz višjih slojev so morda že zdavnaj zapustili Goloba in se začeli ozirati proti Logarjem, Prebiličem in drugim do premoženja prijaznejšim novim obrazom, bolj levo usmerjene volivce iz srednjega sloja pa vladna koalicija še vedno spravlja v zadrego. Z gledišča njihovih interesov je vlada Roberta Goloba morda najboljša oblast, pod katero so živeli v samostojni Sloveniji.

Drugače od drugih se je vsaj lotila reševanja žgočih težav v zdravstvu, javni upravi, stanovanjski politiki, kulturi … Ni nas pretirano tepla, pri tem pa je še ohranila ugodno gospodarsko sliko. To ni mačji kašelj. Toda sočasno lahko trdimo, da nobena vlada do zdaj ni svojih volivcev tako zelo spravljala ob živce. Pustimo ob strani, da 63 odstotkov vprašanih ocenjuje njeno delo kot neuspešno – na čisto čustveni ravni imajo njeni predstavniki neverjetno sposobnost, da iz ljudi izvabijo globoke občutke besa. In bolj ko nam pred oči molijo svoje dosežke, bolj goreča postaja ljudska mržnja. Tako počasi korakamo proti volitvam, na katerih bodo volivci z velikim zadovoljstvom odvrgli »najuspešnejšo vlado v slovenski zgodovini«.

Deloma lahko ta paradoks razložimo kot neskladje med pričakovanji in resničnostjo – in res, noben politik do zdaj najbrž ni projiciral večje ambicioznosti od sončnega kralja Roberta Goloba, obdanega z revolucionarji iz Levice. Del težave je torej, da so realizirane reforme predaleč od oglaševanega – ali so premalo konkretne ali pa preveč razvodenele s kompromisi, da bi jih ljudje dejansko občutili. Ne moreš se hvaliti, da si »s 100 milijoni na leto zagnal največji cikel gradnje v zgodovini Slovenije«, če se najemnine še naprej zvišujejo – ne glede na tvoje namene je edino sporočilo, ki ga zares pošiljaš ljudem, to, da si veljaki delijo enormne vsote denarja, manj premožni pa bodo še dolgo brez strehe nad glavo. Morda je reforma dober korak v pravo smer, toda sprejemanje te reforme deluje kot ogromno hrupa za zelo majhen politični izkupiček. Namesto ene dobro izvedene akcije, ki bi občutno spremenila življenje delavstva na bolje, smo dobili množico polovičnih ukrepov, ki majejo vzpostavljene sisteme, le delno, če sploh, pa rešujejo težave.

Jasno, od šibkih in notranje nekoherentnih vladnih strank res ne moremo pričakovati izjemne operativnosti in strateške jasnine, lahko pa bi pričakovali malo več razumevanja, kaj politika sploh je. Kajti težava te vlade ni le v njenem »tresla se je gora, rodila se je miš« lotevanju reform, ampak tudi v njeni nesposobnosti, da bi za kakšen ukrep ustvarila družbeni konsenz. Temu se je še najbolj približala z zdravstveno reformo, pri kateri je dejavno sodelovala civilna družba in je bila kljub pomanjkljivostim pozitivno sprejeta, večino preostalih reform pa so ljudstvu predstavili s trženjskimi prijemi kakega mobilnega operaterja, ki oglašuje novo »izjemno ponudbo«. Vladno komuniciranje z javnostjo je eno samo nizanje dosežkov, vsaka druga objava je slika nasmejanega politika s seznamom odkljukanih reform – in pomanjkljivejše ko so reforme, agresivneje jih tržijo. Očitno ne razumejo, da v politiki svojih izdelkov ne smeš hvaliti sam, pohvala mora priti od ljudi – od prebivalcev, medijev, lokalnih skupnosti, civilne družbe. In priti mora organsko, ne pa prek kupljenih oglasov. Deset odstotkov politike je sprejemanje zakonov, 90 odstotkov pa je ustvarjanje soglasja, da si teh zakonov sploh želimo.

Ne le da vlada te dinamike ne razume, ampak se ob slabih reakcijah na svoje predloge odziva z melanholično grenkobo užaljene babice, češ: »Mi se za vas razdajamo, vi nehvaležneži pa nas ne cenite. Ah, kako nas boste pogrešali, ko nas več ne bo!« Tu se morda še najbolj pozna razredna in izobrazbena sestava vladajočih strank, ki ne morejo razumeti, kako žaljivo je za delavca ali kmeta, ko mu gospod v kravati pokroviteljsko reče, da mu je nekaj podaril. Ob tem se nehote spomnim klavrne kampanje britanskih nasprotnikov brexita, ki so prebivalcem podeželja naštevali, katere programe jim je financirala Evropska unija, prebivalci pa so nato še s toliko večjim zadovoljstvom obkrožili odhod iz EU … Remainerji enostavno niso razumeli, da so ljudje bolj kot nekaj evropskih sredstev želeli priznanje svoje vrednosti, hoteli so o nečem odločati. In ko jim je brexit ponudil priložnost, da pokroviteljskim kravatarjem iz Bruslja rečejo »Odjebite!«, so to moč odločanja tudi izkoristili. Nekaj zelo podobnega se je zgodilo na našem referendumu o kulturnih pokojninah, katerega sporočilo je šlo očitno povsem mimo vlade.

Najlažje bi napravili sklep, da bosta razmeroma solidno vlado pokopali njeni lastni aroganca in vzvišenost. Toda resnična težava zagotovo presega značajske lastnosti koalicijskih liderjev. Dejstvo je, da so tudi morebiten optimizem ob kaki izvedeni reformi vsakič pogasili s tistimi drugimi, manj priljubljenimi ukrepi, kot je na primer povečevanje orožarskih izdatkov ali zviševanje upokojitvene starosti … Tu je sporočilo volivcem povsem drugačno: ne glede na vse naše uspehe prihodnje generacije čaka še več vojn, več negotovosti, več dela. In če zoprnih reform ne sprejmemo mi, jih bo pa kakšna bolj avtoritarna vlada, ki že čaka pred vrati … Še tako uspešen liberalni projekt si tako ne more pomagati, da ne bi bil na koncu le vmesni korak do fašizma. Ne gre torej samo za to, da ljudje zavračajo predstavnike vlade osebno, zavračajo idejo, da so »manj slabe reforme« naš skrajni politični horizont.