Morda smo že mrtvi?

dr. Bogomir Kovač

23. 5. 2025  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Letošnje Umarjevo Poročilo o razvoju 2025 prihaja v novi vsebinski preobleki, govori pa o kakovosti življenja v Sloveniji, realnih razvojnih težavah države in možnostih razvojnega preboja. Združuje dvoje v preteklosti ločenih poročil o razvoju in produktivnosti. Pomeni nekakšno spremljanje uresničevanja Strategije razvoja Slovenije 2030. Slovenija in njena politična vodstva imajo že od Drnovška kronične težave s strategijo in razvojnimi politikami.

S podatki in kritično analitično obravnavo, usmeritvami in priporočili, tudi z vsakoletnimi učnimi urami dr. Petra Wostnerja velja Poročilo o razvoju še za najuporabnejši in najkakovostnejši strateško naravnan dokument države. Ponuja fresko gospodarskih uspehov in z njimi povezanih protislovij, poudarja izzive in niza razvojne priložnosti za potreben razvojni zasuk ter nujen menedžment sprememb. Razvojni paradoks Slovenije tiči v velikem zadovoljstvu ljudi glede načina življenja – ob hkratnih slabših gospodarskih temeljih. Toda brez njih ni vzdržne kakovosti družbenega razvoja. Kot po naključju so se sredi maja 2025 nagnetli skupaj vladno razvojno poročilo, dovolj dramatične napovedi znižanja gospodarske rasti in strateške dileme razvoja države v geostrateškem kaosu sodobnega sveta. Politični kokošnjak v EU in doma, z leve in desne, zbuja več strahu kot zaupanja. V tem tiči usodni problem Slovenije.

Začnimo z ekonomsko fenomenologijo rasti, ki je očitno pretresla in presenetila slovenske politične odločevalce, celo stroko. Suhoparno poročanje SURS o zmanjšanju BDP na letni ravni za 0,7 odstotka in znižanje napovedi letne rasti bruseljske EK imata dramatičen politični prizvok. Slovenija je doživela največje zmanjšanje rasti znotraj evrskega območja, težave naj bi bile v manjši porabi, zlasti zmanjšanju naložb in krčenju izvoza.

Toda majhno odprto gospodarstvo se navadno odzove z večjimi odkloni, padajoče gospodarske trende in slabša pričakovanja imamo že od jeseni 2024. Vlada in država ne delujeta kot zagonsko podjetje, »podjetniška država« v birokratskem močvirju se običajno odzove premalo in prepozno, kot dokazuje Mariana Mazzucato. Poslovna odgovornost za rast in konkurenčnost zadeva menedžersko kasto, politična odgovornost za družbeni razvoj pa politično. A te ločnice že desetletja ne razumemo.

Poročilo o razvoju 2025 je dober poskus njunega preseganja, posvečeno je družbenemu razvoju in produktivnosti. Slovenija se glede gmotne blaginje prebivalstva in zadovoljstva ljudi uvršča nad povprečje EU, ponekod v sam vrh. Premoženjska, dohodkovna in plačna neenakost je med najmanjšimi v EU, tudi tveganje revščine in socialne izključenosti. Še vedno smo pretežno egalitarna družba z dobro izobraženim prebivalstvom, solidnim zdravstvenim stanjem in zgledno socialno državo. Tudi okoljska obremenjenost in ekološki odtis ostajata v varnem evropskem povprečju. Podobno splošna ekonomska slika države odraža stabilnost makroekonomskih razmerij, rast, brezposelnost, inflacija in zadolženost so v obvladljivih evropskih okvirih. Skratka, Slovenija je pri vrhu EU glede trajnostne in vključujoče blaginje, le gospodarski zaostanek, približno desetino za povprečjem EU, ostaja nespremenjen. To pomeni, da je kakovost življenja dobra, ekonomski temelji pa krhki, in s tem se stopnjuje razlika pri dolgoročni vzdržnosti želenega razvoja. Težava preprosto tiči v prepletu premajhne produktivnosti in konkurenčnosti, v slabem poslovnem in političnem vodenju menedžmenta razvojnih sprememb. Slovenija je političnoekonomsko ranljiva, ker nima dovolj potencialov za dolgoročni razvojni preboj.

Poročilo o razvoju 2025 je zgovorna analiza prednosti in slabosti, priložnosti in tveganj naše države na socialnem, naravovarstvenem in ekonomskem področju trajnostnega razvoja. Tako kot Draghijevo poročilo na ravni EU se tudi tukaj vse zapleta okoli vrzeli produktivnosti in konkurenčnosti. Obe ekonomski slabosti sta hkrati razvojni oviri in nosilki priložnosti, temelj želenega »ekonomskega vzleta« države. Potrebujemo ustrezne naložbe v znanje in inovativnost, ustvarjalnost, manjka nam razvojnih in zagonskih podjetij, konkurenčnih proizvodov pa novih, pogumnejših in bolj tveganih poslovnih modelov in seveda potrebujemo organizacijske spremembe z učinkovitejšim vodenjem in upravljanjem. Toda brez vitke in podjetniško usmerjene države ne moremo pričakovati preboja, z mladimi brez digitalnih kompetenc in ustvarjalnega mišljenja še toliko manj. Slovenijo preprosto gradimo z ekonomsko zastarelimi orodji in sklerozno inovativnostjo, smo prepočasni, brez razvojnega poguma. Brez tega ni višje produktivnosti in še manj prebojne konkurenčnosti.

Ključ do razvoja v prihodnosti temelji na kakovosti in učinkovitosti institucij, zaupanje vanje je ključ do konkurenčnosti države. Slovenska država je na razvojnem razpotju. Nadaljevanje sedanjega razvoja vodi v konformizem, lažno stabilnost in poglabljanje protislovij, za nov razvoj potrebujemo novo strateško usmeritev in sposobnejše elite od dosedanjih levih mečkačev in desnih manipulantov. Tu bo treba upoštevati tudi širša tveganja, različne scenarije razvoja in obstoja, celo razpada EU, o katerih sta nedavno pisala dr. Mrak in dr. Avbelj. Svet se je že spremenil, treba se bo odločati. Prilagajanje je tu ključna možnost preživetja. Morda pa smo že mrtvi, pa tega nismo niti opazili.