Trump je kapituliral, še preden so se prave bitke sploh začele 

dr. Bogomir Kovač

16. 5. 2025  |  Mladina 20  |  Ekonomija

ZDA in Kitajska so v ponedeljek, 12. maja 2025, dober mesec po Trumpovi pompozni napovedi protekcionističnih carin, v Ženevi sklenile začasen trgovinski dogovor. Carine so obojestransko radikalno znižale, trgovinska vojna je odložena za najmanj devetdeset dni. Obe državi sta razglasili zmago, Washington na račun resetiranja odnosov s Pekingom, za Kitajsko pa so ZDA odstopile od svojega radikalnega protekcionizma. Dejansko sta obe strani poskušali rešiti trgovinsko blokado, ki ne koristi nikomur. Trump je glede na začeto trgovinsko vojno kapituliral, še preden so se prave bitke sploh začele. Visoke carine ne rešujejo ameriških makroekonomskih zadreg, lahko pa povzročajo nove. In na najpomembnejšo je že pred desetletji opozoril belgijski ekonomist Triffin. Triffinova dilema postavlja v ospredje občutljivi položaj dolarja kot osrednje globalne valute. ZDA dejansko z njim vzdržujejo dolarsko likvidnost rastoče mednarodne trgovine s pomočjo svojih vedno večjih primanjkljajev. Zadolženost države tako narašča, zaupanje v dolar pa pada. Paradoks je očiten. ZDA preprosto ne morejo hkrati uravnati mednarodne trgovine in doseči notranje ekonomske stabilnosti države. Kenneth Roggof je to pred leti povedal še preprosteje: »Naš dolar, vaš problem.« Toda tokrat je s Trumpovimi kaotičnimi potezami logika obrnjena.

Ameriško-kitajski dogovor in skupna izjava delujeta racionalno in pomirjajoče. Obe strani priznavata vzdržne, dolgoročne in obojestranske ekonomske koristi od mednarodne trgovine. ZDA so svoje 145-odstotne carinske stopnje na kitajsko blago znižale na 30, Kitajska je svoje 125-odstotne spustila na 10 odstotkov, skratka recipročno znižanje za 115 odstotkov. Trgovinski »detente« je torej posledica obojestranskega političnega pragmatizma. Na eni strani je vetrnjaška

Trumpova administracija razmeroma hitro spoznala, da carine bolj ogrožajo lastno neoliberalno tržno gospodarstvo kot mednarodno trgovino. Xijeva vlada pa je z recipročnimi carinami jasno pokazala na svoje konkurenčne prednosti in moč, zato ji bolj ustreza svobodna trgovina kot nacionalni protekcionizem. Vrh ameriškega izvoza na Kitajsko so leta 2024 tvorili soja, nafta in farmacevtski izdelki, Kitajska je izvozila največ elektronike, računalniške opreme in igrač. ZDA izvažajo surovine, Kitajska industrijske izdelke. Razvojni primanjkljaj ameriške konkurenčnosti je tu vse bolj očiten.

Svetovno gospodarstvo je danes preveč prepleteno, da bi ga lahko na tako primitiven način resetirali. Poročila STO vedno znova dokazujejo, da je vsako novo članstvo v tej trgovinski mreži 166 držav v povprečju povečalo njihovo zunanjo trgovino za 140 odstotkov in dodalo 1,5 odstotka gospodarske rasti. Stabilnost mednarodne trgovine je zato ključnega pomena za strateški razvoj Kitajske in številne države Azije, Afrike in Latinske Amerike. Kitajska jih je zato zlahka pridobila za njihovo sodelovanje ter sistematično oslabila ZDA in njene sprte zaveznike. Ekonomski propad »Zahoda«, to stoletje staro udarno Spenglerjevo sporočilo, vodi očitno v svojevrsten politični samomor. Trumpova ekonomska trivialnost s carinskim protekcionizmom in politični fatalizem brezmejnega evropskega oboroževanja sta usodna znanilca teh sprememb. Kitajska učna ura je tu očitna.

Eskalacija geopolitičnih rivalstev ni odgovor na globalne izzive, kot so podnebne spremembe, prehranska varnost, energetska transformacija. Države Afrike, Azije in Latinske Amerike, nekdanja periferija svetovnega sistema, zahtevajo enakopraven dialog, soupravljanje globalne ureditve. Kitajska je njihov politični povezovalni člen, ekonomsko svetu ponuja modernejši razvojni model, kot ga imajo ZDA in EU. Ne gre za klasične prijeme strategij uvozne substitucije ali pa izvoza s pomočjo podcenjenosti svoje valute. Kitajska konkurenčna prednost je strateško načrtovanje države, globalna industrijska politika in naložbe v znanje in tehnološki razvoj. Predvidljivost in načrtnost države vzbujata zaupanje in privabljata zasebni kapital. In tu tiči osrednja ameriška zabloda.

O položaju dolarja kot svetovne valute ne odločajo več ZDA, saj zasebni finančni kapital uravnava svetovno trgovino in finančne izravnave deficitov proračunov in plačilnih bilanc. In kapital danes bolj zaupa komunistični Kitajski kot zmedenim političnim elitam v ZDA in EU. Scott Bessent, ameriški finančni minister, je nedavno izjavil, da ZDA niso in ne morejo biti več »Triffinova dežela«. To pomeni, da ne želijo več kot končni globalni potrošnik reciklirati izvoznih presežkov drugih držav in poglabljati svoje primanjkljaje. Toda če ZDA ukinejo ta reciklažni mehanizem, izgubijo ekonomsko igro z dolarjem kot svetovno valuto in politični monopol nad njim. Danes globalno likvidnost dejansko določajo zasebne bančne in finančne korporacije (»finančni trgi«). Zaupanja v dolarje torej ne ustvarjajo toliko ZDA, temveč zasebni kapital, in ta ne pozna politične zvestobe. Gre tja, kjer dobi več, ostaja tam, kjer vladata višja rast in večja stabilnost. In tu Kitajska ponuja več kot drugi.

Trgovinska vojna dveh največjih nasprotnikov za zdaj miruje. Obe strani kupujeta čas za nov odločilni spopad, ne trgovski, temveč finančni, bolj politični kot vojaški. Na tehtnici je nova ureditev sveta z drugačno hegemonijo. Za zdaj je slavni Zahod največji sovražnik samemu sebi.