Film o koncu ljubezni, kolapsu spomina, razpadanju imperija in zatonu Zahoda

Ljubezenska zgodba, v kateri se ljubimca nikoli ne srečata

zelo za

Nostromo. Veliko popotovanje (Grand Tour, 2024, Miguel Gomes).

Veliko potovanje je ljubezenska zgodba, v kateri se ljubimca nikoli ne srečata. Okej, pa pojdimo po njunih sledeh. Če ste videli Tabu in Arabske noči, potem veste, da je v filmih portugalskega auteurja Miguela Gomesa izredno težko, če ne že kar nemogoče ločiti med dokumentarcem in fikcijo ( ja, vsi filmi – vsi igrani filmi, vse fikcije – so v resnici dokumentarci) ali pa med sedanjostjo in preteklostjo ( ja, nič ni bolj sedanjega – bolj vpričnega, bolj intenzivnega, bolj imperativnega – od potovanja skozi preteklost), toda Veliko potovanje, vrhunska estetska lekcija filmske singularnosti, ki se dogaja danes in obenem nekje leta 1918 v kolonialni Aziji (tudi offi so v različnih azijskih jezikih), je tako dobro zblendano in tako imerzivno, da ne boste ločili med črno-belo in barvami. Imeli boste občutek, da gledate črno-beli film, pa čeravno se bodo vmes prižigale barve. Črno-beli film v barvah. Nemi film z zvokom. Metafizični potopis. Metaspektakel sublimnosti. In vendar je vse tako kinetično, da vas ne bo zmedlo. Gomes najde filmsko resnico krajev, ki so nekoč, v starih holivudskih in drugih zahodnih melodramah, predstavljali »eksotično«, »orientalistično«, »senzualno« kuliso za romantične peripetije zahodnih zaljubljencev – ljubezensko trpljenje zahodnjakov je bilo vedno pomembnejše od socialnega in političnega trpljenja koloniziranih. Veliko potovanje je dekonstrukcija te kolonialne melodrame.

Najprej – v prvi polovici filma – namreč spremljamo grand tour britanskega kolonialnega uslužbenca Edwarda Abbota (Gonçalo Waddington), »najodličnejšega predstavnika britanske krone«, ki naj bi se na železniški postaji v Mandalaju (Burma, zdaj Mjanmar) po dolgih sedmih letih sestal s svojo zaročenko Molly Singleton (Crista Alfaiate), a si v zadnjem trenutku premisli (»Njenega obraza se ni več mogel spomniti«) in raje potepuško, pikareskno, vročično, fitzcarraldovsko – včasih z vodičem, včasih na slepo, pogosto brezciljno, vseskozi pa kot patetična karikatura nekdanjih »pustolovcev«, ki so kapitalu utirali pot v predkapitalistično »divjino« (poročna obleka, v kateri potuje, je itak videti kot tipični kolonialni outfit) – bega od enega mesta do drugega (Rangun, Singapur, Bangkok, Sajgon, Manila, Osaka), hazardira, evforično popiva, nežno pluje po blatnih rekah, preživi železniško nesrečo (»Kako čudovito jutro!«), sanjari, strmi v siamskega otroškega prestolonaslednika in kapitana, ki govori v šestih jezikih, ter se – ob »močni erekciji« – prepušča nočnim zvokom džungle in skriva med menihi (»Prepustite se svetu – boste videli, kako radodaren bo z vami,« mu reče japonski modrec), v Šanghaju nariše avtoportret, ki ga pusti hotelskemu receptorju, rekoč, naj ga izroči ženski, ki bo spraševala po njem, dokler nekje v Tibetu ne izgine, potem – v drugi polovici te Odiseje 1918, tega kalejdoskopa kapitalistične periferije, ki jo je v svojih romanih tako pedantno popisoval Joseph Conrad (Srce teme, Nostromo, Z zahodnimi očmi) – pa spremljamo še grand tour Molly, ki gre po Edwardovih sledeh (od Ranguna do Bangkoka in Sajgona), spoznava zahodne poslovneže, trgovce in prekupčevalce, razbira gube moške toksičnosti, omedleva, se nervozno smeji in prepušča soparnemu, čutnemu, mejnemu, »vzporednemu« svetu, »mokra od sanj, ki se jih ni spominjala«. Tudi ona se fantomizira.

Kolonije so kraji, kamor hodi Zahod umirat. Zahodnjaki – ujetniki orientalizma – lahko občudujejo in estetizirajo azijske dežele (tega čudnega »drugega«), lahko si jih ogledujejo, lahko jih turistično prečijo, ne morejo pa jih obvladovati, kaj šele razumeti. »Konec imperija je neizbežen. Odšli bomo, ne da bi sploh kaj razumeli,« pravi britanski konzul na Kitajskem. Ta svet – karnevalski svet sočnih ritmov, senčnih lutk, marionetnih predstav, karaok in pand, sicer tako kot Kubrickovo vesolje ustvarjen za valček Na modri Donavi – je zanje prevelik (tu je res preveč prostora in preveč časa), obenem pa je tako hipnotičen, da jih obsede, absorbira in odnese, kot je v Apokalipsi danes obsedel in odnesel polkovnika Kurtza (Marlon Brando), ki noče več nazaj, v »civilizacijo«.

Veliko potovanje, v katerem odmevajo esejistična vrtoglavica Markerjevega dokuja Sans Soleil, transcendentalizem Apichatponga Weerasethakula, antikolonializem Greenovega Mirnega Američana in postkolonialna melanholija Malrauxove Kraljevske poti, je film o koncu ljubezni, kolapsu spomina, razpadanju imperija in zatonu Zahoda. (art)

nt1E8qYAe_E